Več kot korona #Ajdapiše

Danes obeležujemo sto let od predvečera koroškega plebiscita, ki je potekal 10. 10. 1920. Pri urah zgodovine je bil to eden tistih datumov, ki sem si ga najlažje zapomnila. In zakaj je to danes pomembno?

Tri dni po plebiscitu so bili objavljeni rezultati, ki so šokirali slovensko in posledično jugoslovansko stran – čeprav je v coni A živelo pretežno slovensko prebivalstvo, se je večina želela priključiti Avstriji. Kaj se je zgodilo, se zgodovinarji in novinarji ter tudi laična javnost sprašujemo že vseh teh sto let. V poglobljenem novinarskem prispevku si lahko preberete tudi na MMC Slovenija.

Bil je šok. Pa je res bil? Vprašanje namreč ni bilo, mar se čutiš Slovenca, Jugoslovana, slovenskega Korošca ali drugačno narodno vprašanje. Plebiscitno vprašanje je bilo, kateri državi želiš, da pripade ozemlje na katerem živiš – Avstriji ali Jugoslaviji. Že če ostanemo znotraj narodne debate, ugotovimo, da vprašanje torej ni pripadanje slovenski naciji, temveč neki novi državi, ki bi združevala južne slovanske narode. Iz današnje perspektive, po dolgih letih skupne države, drugače gledamo na to, kdo so bratski narodi našemu slovenskemu narodu, kot so gledali leta 1920. Navsezadnje pa je bilo ugotovljeno, da se mnogi sploh niso odločali na podlagi nacionalnega vprašanja, temveč gospodarskega – bodo prodajali izdelke v bližnja avstrijska mesta ali čez Karavanke, v njim manj znana mesta. Jugoslovanska propaganda, ki je tako ciljala predvsem na nacionalna čustva, je bila narobe zastavljena. Bi sploh bilo lahko drugače? Če bi … le vedeli.

Mnogokrat v pogovoru lahko slišimo, da na plebiscitu leta 1990 nismo izbirali med socialno državo in neoliberalistično logiko kapitala, temveč izključno o neodvisnosti naše Slovenije. Vendar so vprašanja na plebiscitu eno področje, realnost, ki pa jo posledice prinesejo, pa drugo. Leta 1920 so tako izglasovali za priključitev Avstriji, saj so ocenili, da to prinaša boljšo (gospodarsko) prihodnost. Mar lahko rečemo, da so nasedli avstrijski propagandi, ki je obljubila spoštovanje pravic manjšin, avstrijska država pa je to hitro poteptala in sledil je nasilen revanšizem? Za nazaj je lahko soditi. Sprašujem se, kako bodo pa sodili nas? Čemu mi nasedamo?

In kaj se dogaja danes? Obsuti smo s podatki o virusu. Zdi se, da je preplavil vse pore naših življenj in povsod ga najdemo. Sprašujem se, ali je podobno v času vojne? Zgolj podatki o padlih, o izgubah, o ukrepih, napredovanjih … Težko je slediti vsem tem podatkom, sploh ker prihodnost ne izgleda obetavna. Kaj naj torej naredi posameznik in zakaj je v teh časih torej pomembno, da se ukvarjamo tudi s tem, kaj se je zgodilo 100 let nazaj?

Pomembno je, ker se vojne končajo (v konkretnem primeru se je končala leta 1918) in realnost ne čaka, da se pripraviš na reševanje izzivov (vprašanje meje med Avstrijo in Državo SHS, kasneje Kraljevino SHS). Pomembno je zato, ker se bo korona čas nekega dne končal in bomo tudi ta izziv premagali. Takrat nas nihče ne bo čakal, da si oddahnemo in se pripravimo na nove izzive slovenskemu narodu in slovenski državi. Zato je prav, da rešujemo vse »korona izzive« in si ne zatiskamo oči pred realnostjo, vendar pa hkrati bolj aktivno gledamo v prihodnost. Kje so aktualne teme? Koliko govorimo o njih? Jih ocenjujemo za pomembne? Slovenija, ki bo predsedovala Evropski Uniji v drugi polovici 2021. Reševanje meje s Hrvaško. Vprašanje prihodnosti EU. Vprašanje odprtih trgovin v nedeljo je bilo aktualno ravno pet minut pred in po glasovanju, potem pa smo se zopet posvetili koroni. Pa ne le politična in nacionalna vprašanja, temveč tudi ostala vprašanja, ki se jim moramo posvečati kot družba, morajo biti pomembna. Ostati moramo aktivni na ostalih področjih – sicer se zgodi, da mine 100 let, vprašanje Koroških Slovencev in njihova pozicija pa še vedno ni na takšni ravni kot bi si želeli. Ker so druge teme bolj pomembne … Kaj pa je pomembno za našo Slovenijo? Našo slovensko družbo? Smo v teh časih, ko je človek človeku potencialna (korona) nevarnost, sploh lahko še zmožni funkcionirati kot družba? Razmišljati kot skupnost? Ravno zato, ker se moramo fizično distancirati, bi se morali kot družba še bolj pogovarjati in iskati stvari, ki nas povezujejo. Namesto facebook prepirov bi si tako želela več pozitivizma na družbenih omrežjih in več konstruktivnih debat o boljši prihodnosti naše države.

In za pozitiven zaključek, odgovor vsem tistim očitkom, da posamezniki nič ne moremo – naj bo zgodba o vasi Libeliče, ki je po plebiscitu 1920 pripadala Avstriji, nato pa so zaradi vztrajnosti krajanov Libeliče pripadale jugoslovanski državi. Več o zgodbi pa tukaj. »Gre vendarle za redek primer, da si je peščica krajanov izborila izključitev iz mednarodno pravno priznane države in priključitev k matičnemu narodu.«

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi