V Sloveniji izgine okoli 500 ljudi letno

Domžale imajo na skupno število prebivalcev (36.650) približno dva tisoč starejših od sedemdeset let. Večina jih živi doma, sama ali pri svojcih, drugi pa so nameščeni v domovih za starostnike. O tem, da je demenca med nami precej razširjena smo veliko slišali, a ko se srečaš s tem v živo, se šele zaveš njenega vpliva na človeka.

Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste srečali starejšo osebo, ki je delovala nekoliko zmedeno in je spraševala po poti do doma? Kaj ste takrat storili, ste se prav odzvali?

Zadnjič sem srečala starejšega gospoda, ki je hodil iz smeri Šumberka proti Kamniški Bistrici in je spraševal, kako naj pride do Zaboršta in Ihana, a iz domžalske smeri. Poskusila sem ga usmeriti na najbližjo pot, a je vztrajal, da gre v Domžale, da od tam zagotovo najde pot do doma. Po tem ko je odšel, sem se spraševala, ali sem naredila prav in ali bi morala poklicati policijo? Pri sebi nisem imela telefona pa tudi nikogar ni bilo zraven, da bi mi ga sposodil. Bi morala gospoda pospremiti do Zaboršta, ali zaupati, da ve, kam točno gre, čeprav ni deloval gotovo? Tako sem se spraševala celo pot do vrha hriba in se potem vrnila do Bistrice, da bi ga mogoče srečala in pospremila do policijske postaje, a ga ni bilo več na spregled. Mogoče je prišel srečno do doma, morda pa je še nekaj časa taval naokoli, kdo ve?

Na policiji so mi prijazno razložili, kakšen je postopek v takšnih primerih: če se nam starostnik zdi zmeden ali izgubljen, je treba poklicati policijo ali vsaj povprašati za ime osebe in potem preveriti na policiji, če je med pogrešanimi. Zapomnimo se, kako je oseba izgledala, kako je bila oblečena, ali karkoli kar se nam zdi na njej posebnega. Najbolje je ostati ob tej osebi in jo morda pospremiti po poti oz. obvestiti policijo o dogodku na številko 113. Najslabše pa je iti mimo neprizadeto in nezainteresirano, saj tak človek nima prave orientacije in lahko zaide in se poškoduje, ali pade v vodo. Starost nikomur ne prizanaša, če je človek ob tem še dementen pa je zanj toliko težje. Navsezadnje pa nekateri starejši ne hodijo pogosto od doma, naša okolica se zaradi novogradenj in spremenjene cestne infrastrukture zelo spreminja in poti, tudi, če so jo dobro poznali nekoč, ne prepoznajo več. Enako velja za otroke, ki se izgubijo, ali pobegnejo od doma.

Kako je s tem na področju Slovenije?

V slovenski policiji se že nekaj let trudijo ovreči dva mita o pogrešanih osebah, ki sta zasidrana med ljudmi. Prvi je, da naj bi bil določen 24-urni ali celo 48-urni rok za prijavo pogrešanja osebe. To nikakor ne drži. Slovenska policija svetuje, da je potrebno vsako pogrešanje prijaviti čimprej, še posebej to velja pri otrocih in mladoletnikih, starejših osebah ter drugih osebah iz ranljivih skupin. Policija se na prijavo pogrešanja takoj odzove in začne izvajati ukrepe za izsleditev osebe, za Ljubljanainfo poudarijo na Generalni policijski upravi.

Drugi mit je, da se vsaka pogrešana oseba sama vrne domov. Tudi to ne drži. Pogrešane osebe se same vrnejo domov približno v 30 odstotkih, policija najde približno 30 odstotkov pogrešanih, okoli 30 odstotkov pa jih najdejo starši, svojci, prijatelji ali sosedje.

Nekaj odstotkov pogrešanih je takih, ki jih najdejo hospitalizirane v bolnišnicah, zaradi poškodbe ali kakšnega drugega zdravstvenega stanja. Preostali pogrešane najdejo mrtve, običajno gre za posledico nezgode ali samomora, v nekaterih posamičnih primerih osebe postanejo tudi žrtev kaznivega dejanja umora. Večina prijav ima srečen konec.

Dlje kot je oseba pogrešana, manjša verjetnost je, da jo bodo policisti našli živo. Kljub temu je bilo v zadnjih letih kar nekaj primerov, ko se je pogrešana oseba pojavila živa in zdrava, v nekaterih primerih celo po desetih ali petnajstih letih.

Večina prijav pogrešanja je podana v enem dnevu in v enem dnevu je večina pogrešanih oseb tudi najdena. Policisti ugotavljajo, da je polovica odraslih pogrešanih najdena v dveh do treh urah, v roku desetih ur je najdeno več kot 70 odstotkov pogrešanih, v 24 urah več kot 80 odstotkov.

V več kot polovici primerov so pogrešani otroci prijavljeni že v roku ene ure in skoraj 90 odstotkov pogrešanih otrok je prijavljenih v osmih urah po pogrešanju.

Približno v štirih urah po prijavi je najdenih preko 90 odstotkov vseh pogrešanih otrok do 14. leta starosti. Večinoma pogrešane otroke najdejo žive in zdrave.

Čeprav se mnoge zgodbe o izgubljenih ljudeh končajo srečno, ne bodimo neobčutljivi na to temo in pomagajmo, da se ta srečen konec tudi dejansko zgodi. Ja, in tokrat je res, da nam mobitel lahko pomaga, vsaj pri tem, da v takšni situaciji pokličemo policijo in morda poiščemo naslov doma, ki ga oseba išče. Nekomu bi rešili veliko stisko, sami pa bi imeli občutek, da smo naredili dobro delo.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.