V slepi ulici
Zdi se, da je svet zašel v slepo ulico: okoljsko, sistemsko, etično in razumsko. Ko je problemov preveč, ljudje postanemo pasivni in obupani, zdi se, da je vsaka akcija že vnaprej obsojena na propad. V istem času pa neki drugi ljudje grabijo, uničujejo, ustrahujejo in grozijo z besedo in z orožjem. Ali je res vsaka akcija v smeri rešitve, nesmiselna, odvečna?
Indonezijski film Večje od nas, Flore Vasseur, nam je bolj kot ne po pomoti prišel v roke, saj smo si hoteli ogledati nekaj, kar ni ameriškega in je redko na naših filmskih programih. Indonezijo smo si ogledali pred časom kot turisti – soočili smo se z njeno toplino, prijaznostjo in revščino, ki je posledica neurejenosti sistema zdravstva, okolja in politike. Nekdanja nizozemska kolonija (do leta 1949.) je preživela velike politične in naravne pretrese, in še danes mladim ne ponuja lepe prihodnosti. Zato so se ti začeli organizirati kot aktivisti že v rosnih letih: sestri Melati in Isabel Wijsen sta na Baliju pri svojih 12 oz. 10 letih ustanovili neprofitno gibanje Bye Bye Plastic. Indonezija ima prelepo naravo in bogate koralne grebene, a jo že vrsto let pesti onesnaženje s plastiko. Tako sta sestri začeli program za ozaveščanje otrok o škodljivosti plastike za okolje. Ko je imela 18 let, je Melati odšla v svet poiskat druge mlade ljudi – aktiviste, ki jih ni na naslovnicah nobenih revij ali v propagandnih oglasih, čeprav s svojimi dejanji v lokalnih okoljih premikajo meje. Kot recimo mlada Memory iz Malavija, ki se je uprla porokam deklic že pri rosnih 11 letih in je na pobudo matere samohranilke raje hodila v šolo. Ker ni imela denarja, je učiteljem dostavljala hrano s čem se je odkupila za šolnino in nazadnje pridobila štipendijo za univerzitetno izobrazbo. S svoji delovanjem je dosegla spremembo v plemenskih običajih, ukinitev iniciatorskih taborih v katerih so dečki posiljevali deklice in je dosegla tudi to, da so z ustavo prepovedali poroke deklic pred 18 letom. Mohamad je sirijski begunec, ki je v Libanonu živel v begunskem taborišču in pri 10 letih utemeljil šolo za begunske otroke. Vedel je, da ti otroci potrebujejo smisel obstoja in znanje, ki bi jim pomagalo preživeti v teh nemogočih pogojih. Ali pa Rene, ki je pri 11 letih osnoval svoj časopis v faveli v Braziliji, ker je ugotovil, da mediji kažejo le črno podobo njihovega okolja – tako je v obračunih mafijskih tolp in policije postal edini objektivni poročevalec, ki so ga navajali večji dnevniki v državi. Mary je začela kot fotografinja, a ko je prišla na grši otok Lezbos se je soočila z begunci in postala ena izmed aktivistov, ki te ljudi rešuje iz potopljenih čolnov. Na smetišču reševalnih jopičev pokaže Melati koliko ljudi jih je nosilo in so zaradi njih utonili, saj jopiči niso bili zaresni.
Resnične zgodbe sedmih mladih ljudi, ki se zavedajo, da se borijo proti mlinom na veter in so v vsakodnevni nevarnosti, so neverjetno pričevanje tega, kar vsak posameznik lahko naredi v svojem najožjem okolju in tako spreminja delček sveta. Zato ne čudi, da je film Večje od nas dobil zlato palmo na festivalu v Cannesu 2021. leta – gledalcem prinaša resnične zgodbe sveta, brez olepšav, a polne upanja.
Morda je svet res zašel v slepo ulico, ali pa smo si le mi nadeli temna očala in čakamo, da se nekdo drug namesto nas upre in poišče drugačno rešitev?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.