“V kateri kavarni pa tvoje mnenje pije kavo?” #Ajdapiše
Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si.
Znanka mi je pred leti povedala, da je bila šokirana, ko je izvedela, da je referendum za družinski zakonik leta 2015, ki bi med drugim omogočil zakonsko zvezo istospolnim parom in istospolne zunajzakonske skupnosti bi se obravnavale enako kot raznospolne, padel. Ni ji bilo jasno, kako se je to lahko zgodilo, »ko pa so bili vsi za«. Po premisleku je spoznala, da »vsi za« pomeni ljudi, s katerimi se je družila. Oziroma ljudi, ki jih ima na svojih družbenih omrežjih, torej prijatelji in znanci. To svojo zmoto mišljenja je primerjala z nekdanjo gostilniško prakso. Politika 19. stoletja in začetka 20. stoletja se je namreč dogajala v kavarnah. Tudi na Slovenskem so se konec 19. stoletja v določenih kavarnah družili liberalci, v drugih klerikalci. In če se družiš samo z »eno vrsto« ljudi, potem ni nič čudnega, da zmotno misliš, da se vsi strinjajo s teboj in da je tvoje mnenje splošno sprejeta resnica. Presenetijo te rezultati referenduma, volitev in vse ostalo, kar v realnosti prikaže (splošno) mnenje naroda.
Morda smo to v zadnjem letu lahko še bolj opazili v praksi. So kavarne tistih, ki verjamejo v teorije zarot, kavarne tistih, ki so si želeli pri nas švedske ukrepe, kavarne tistih, ki še vedno z masko hodijo tudi na sprehodu … Bilo je leto, ko smo spoznali mnenja svojih znancev in prijateljev. Marsikdo nas je presenetil v svojem prepričanju, saj smo zanj mislili, da smo na »istem bregu«. Če je pa takšnega mnenja, potem se bom pa nehala družiti z njim. Mar res? Morda je ravno to največja napaka današnjih dni, ker iščemo popolnost namesto, da bi se sprejemali.
Iščemo idealnega partnerja, iščemo sanjsko službo, popolne prijatelje. Še hišni ljubljenčki ne smejo imeti napak – želimo si, da so bolj ljubki, »scrkljani«, manj razigrani, manj nagonski. Starejši večkrat pravijo, da mladi ne znajo sprejemati kompromisov. Prvič, ne maram teh generacijskih modrovanj, saj verjamem, da ne moremo generalizirati. Navsezadnje pa vsaka generacija za naslednjo tako rada trdi, kako »grozni so, ti mladi«. Čas je, da prenehamo s to nepotrebno dikcijo – imamo namreč izbiro, da nehamo, zato jo sprejmimo. Drugič pa, kaj če so ravno kompromisi težava? Kompromis pomeni, da vsak naredi en korak. Mar ne pomeni kompromis, da vsak naredi nekaj, česar ne želi narediti? Moraš torej biti zadovoljen, ker je malo po tvoje, vendar pa si za to nekaj tudi dal, česar nisi želel.
Kaj pa, če je odgovor v sprejemanju in ne kompromisih? Seveda so kompromisi tudi pomembni, predvsem v realizaciji življenja s partnerjem, toda v tej debati je poudarek na razmišljanju ljudi. Morda nam manjka sposobnosti sprejemanja drugačnosti. Kar je grozno paradoksalno, saj ravno o drugačnosti in raznolikosti tako radi danes govorimo. Mar je možno, da dejansko danes slabše sprejemamo drugačnost v mišljenju, kot so jo v preteklosti? V bistvu niti ni pomembno, kako je bilo. Kar šteje, je sedanjost.
Ali se znamo poslušati? Ali znamo sprejemati različna mnenja? Danes smo vsi postali takšni demagogi v svojih mnenjih – druge poučujemo, namesto da bi jim razlagali. Matthew McConaughey v svoji knjigi Greenlights opisuje, kako je v mestu Timbuktu, v Afriki, en večer sedel z dvema moškima, ki sta se pogovarjala o ženski, ki je ravno takrat hodila po baru – mlada muslimanka, ki je za denar prodajala svoje telo. Prvi je zagovarjal, da to ni skladno z vero, drug pa, da ne pozna njenih okoliščin, da bi lahko sodil. Matthew se je postavil na stran prvega in začel govoriti, kako prav ima … – ko ga je ravno ta prvi, katerega stran je Matthew želel zagovarjati, grobo prekinil: »It is not about rigth or worng. It is »Do you understand?!« (prevod avtorice: Ne gre se za – prav ali narobe. Vprašanje je, ali razumeš.). Obmolknil je in se opravičil, nato pa dobil še en nauk: »You’d better be different, not sorry.« (prevod avtorice: Namesto da ti je žal, bodi boljši.).
Moramo se naučiti veščine poslušanja in sprejemanja drugih mnenj. Mar ni demokracija ravno to? Debata, kako bomo rešili izzive, s katerimi se soočamo in v katero smer bi radi šli v prihodnosti. Kdor vam na oblasti (ali pa s sedeža opozicije) govori, da je le njegova pot pravilna – laže. Ni ene poti, ni enega mnenja, ni ene resnice. Življenje ni črno – belo, temveč je mavrica odtenkov. Zato je morda čas, da »izstopimo iz svoje kavarne, se odpravimo v tisto, ki ni naša« in poslušamo drugo mnenje. Četudi se na koncu ne strinjamo. Namen ni strinjanje, ni kompromis. Temveč je sprejemanje in razumevanje.
Ajda Vodlan
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.