V katerem filmu pa ti špilaš? #Ajdapiše

Filmi, danes, nekoč, jutri. Kaj je dejansko film? Je tisto, kar vidimo ali tisto, kar (ob)čutimo? Kakšni so filmi danes? In zakaj so tako zelo polni dogajanja ter prazni vsebine? 

Veliko berem in še več pišem o knjigah, ki jih berem (za revijo Bukla recimo). Rada berem od nekdaj … že ko sem bila majhna, sem hodila s kupom knjig naokoli. Po knjigah tudi ocenjujem ljudi, priznam. Če pridem v stanovanje, kjer ni knjig, se počutim kar izgubljeno – kaj naj si mislim o tem človeku?

Že od nekdaj pa tudi rada gledam dobre filme. Uživam predvsem v dramah, ki ti dajo misliti – ki ti morda predstavijo drugačen pogled na svet. Ne vem točno zakaj, vendar je bila Jesenska pripoved od nekdaj moj najljubši film – pravim, da ne vem zakaj, ker niti ne znam s prstom pokazati na tisto, kar me tako pritegne znova in znova pri tem filmu. Preprosto mi je lep – morda tudi zato, ker je preprosta življenjska zgodba. Ko sem bila na študijski izmenjavi v Franciji, sem imela en predmet tudi kinematografija in kako močno sem uživala! Gledali smo stare francoske filme, od komedij do dram ter vse vmes. Močno se spomnim enega filma (trenutno ne vem naslova), ki je prikazoval mladega fanta (starega morda dobrih deset let), kako je pobegnil iz šole in dan preživel tako, da se je potepal po Parizu. Po eni strani torej otroški film, pa vendar dejansko ne: je film o svobodi, o bivanju. Dandanes pa da misliti predvsem o tem, kakšen je postal svet, kakšna družba: ali otrok še lahko sam vandra po Parizu? Ali pa recimo po Ljubljani? Bi pustili desetletnika, da gre sam v mesto? Da ga spoznava? Poišče sebi ljube kotičke, ustvari svoje spomine, pusti pečat na mestu? Verjetno ne. Svet in družba sta se spremenila, prav tako pa so se spremenili filmi.

Že dolgo časa ni bilo filma, ki bi me navdušil. Pred dnevi sem govorila z gospodom, ki se spozna na to področje tudi profesionalno in je tako jedrnato dejal: »Filmska umetnost je zašla v čisto neumnost, v lažnive hepiende, v bebavo obnavljanje zgodb za najstnike, vsi snemajo samo še filme za otroke.« In tako zelo res je … Vsi novi filmi so polni akcije in tako zelo prazni zgodb. Akcija, ki se dogaja tako zelo hitro, da ne moreš prav zares slediti. Pomembno je le še, kdo doda več nekih posebnih učinkov, nekih izmišljenih, umetnih stvari. Skrbi nas, da bo umetna inteligenca nadomestila našo – ironično pa ustvarjamo filme, kjer sta človek in njegova zgodba vse manj pomembna. Pa se ne gre zato, da nimam rada akcijskih filmov, kajti jih imam še kako zelo rada. Vendar mora biti na prvem mestu zgodba, ne pa akcija per se. Naj tako povem: James Bond velja za največjo klasiko akcijskih filmov – toda koliko je dejansko akcije v filmih? Vsekakor ne večinski del. Večinoma je zgodba, zaplet, so odnosi. Če grem še na bolj populistično področje: prvi del današnje franšize Hitri in drzni je bil film z vsebino, ki so mu dodali dobre in hitre avte ter akcijo. Današnji novi deli te franšize (tam nekje od četrtega dela naprej) pa so le še akcija, brez kakršnekoli prave vsebine. Deluje kot da filmi nastajajo tako, da naredijo scene z akcijo, izberejo najboljše avtomobile, najlepše ženske, nato pa dodajo še nekaj kančka vsebine, zgolj zato da se vse skupaj poveže. Vsebinsko torej pravzaprav prazno. Kar ne čudi, saj svet postaja vse bolj vsebinsko prazen.

Zato vse bolj gledam stare filme. Saj ne rečem, da so vsi novi filmi slabi: najdeš kar nekaj neameriških filmov, ki prikazujejo izzive današnjega sveta. Ameriških filmov, ki bi bili povezani z realnim življenjem, in bi prikazovali tegobe vsakdanjega življenja pa je vse manj oziroma nič. Kje so kakšni realni ljubezenski filmi? Kje so dobre komedije, ki ne rabijo poneumljati ljudi?

Kar pa me vse bolj moti pa je vpeljava politične agende v filme in morda še bolj serije. Ena kultnih serij je Sex and the city, ki je v lanskem letu dobila »posodobitev«, nadaljevanje. Zdi se, da bolj kot vsebina, je ključnega pomena, da v vse epizode vključimo raznolike skupine (LGTB+ vsebine, manjšine). Z vključevanjem ni nič narobe – vendar bi na prvem mestu morala biti vsebina. Tako v teh dneh tudi najbolj buri duhove film Barbie in bolj kot vsebina, vse zanima, ali je dovolj ali premalo feminističen. Največja škoda pa je v tem, da se zdi, da filmi, knjige in druga umetnost ne spreminjajo več. Levi ostajajo levi, desni desni, sredina pa je že dolgo nazaj izumrla. Širjenja duha posameznika ni več – ne v eno, ne v drugo smer. Žalostno.

Filmi pa so postali tudi in predvsem reklamni oglasi. Podjetja služijo in pridobivajo na prepoznavnosti svojih blagovnih znamk preko filmov. Saj je bilo to že od nekdaj, vendar je to sedaj še toliko bolj izrazito. Ironično pa filmi lahko tudi škodijo znamki. Če naj ponovno omenim nadaljevanje serije Sex and the City – ko mr. Big, glavni moški karakter, umre zaradi srčne kapi in je pred tem kolesaril na sobnem kolesu znamke Peloton, pade prodaja teh koles in v medijih se pojavijo članki, če res lahko umreš zaradi rekreacije na tem kolesu. Prav omenjena serija je v preteklosti zagotovo močno vplivala na dvig (in očitno padec) mnogih znamk, predvsem modnih hiš. Filmi so tako zagotovo tudi močan gonilnik masovne potrošnje. Nič novega: filmi so vedno bili propagandno orožje. Verjetno žalostno bolj to, da smo naivno verjeli, da bo v demokraciji odprtost duha večja, cenzura pa manjša. Pa je tako?

Še bolj žalostno pa je, ko razmisliš, kam bi dejansko šel pogledat kakšen nov film. V poletnih dneh so Domžale celo boljše kot prestolnica: film lahko gledaš v dvorani Bernika, v Češminovem parku in nato še v Arboretumu. V prestolnici je zagotovo ogled na gradu nepozaben, toda kam pa so izginile vse kinodvorane? Ne le, da umira umetnostni film, še ameriške populistične filme si je težko ogledati. Je kinematografije torej res konec in še bolj prehajamo v zaprte sobe lastnih domov kot da jih nimamo dovolj že od korone naprej? Se res vse manj družimo? Res vse manj toleriramo drug drugega?

In če sem začela s knjigami, naj tudi zaključim z njimi. V Sloveniji smo v zadnjih letih doživeli razcvet slovenskih kriminalk. V teh dneh se prebujajo tudi znanstvenofantastični romani. Sprašujem pa se, kje so ljubezenski romani. Tudi v tujini. Veliko je »poceni« ljubezenskih, kvazi erotičnih zgodb, prav nič pa ni več tistih lepih, morda tudi tragičnih pravih ljubezenskih zgodb. Čemu?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.