V Domžalah ne bomo gledali nogometa! #Ajdapiše

Ta teden je bila brez dvoma najbolj odmevna novica v Domžalah vezana na nogomet. Dejstvo je, da nogomet pač ni postranska stvar, čeprav bi lahko bila. Kakor koli, tekem prve lige očitno v Domžalah ne bomo gledali. Niti v domžalski občini, ker v Radomljah tekme na tem nivoju tudi niso mogoče. Razlika je zgolj v tem, da je v Radomljah igrišče zasebno in da ne moremo na nikogar kazati s prstom, ker kaj kdo dela s svojim denarjem in ali vlaga ali ne, res ne more biti naša javna prisila. Po drugi strani pa je kristalno jasno, da je lastnik stadiona v Domžalah občina, upravnik pa Zavod za šport in rekreacijo.

Ampak ta kolumna ne bo o tem, kaj je kdo naredil, kaj obljubil ter tega ni naredil, ali pa kaj bi moral že zdavnaj narediti … Niti ne bo kolumna polna političnega ugibanja, zakaj se vse to dogaja sedaj. Niti ne bo analiza nogometa v Domžalah, ker roko na srce o tem res nimam pojma. Pač pa bo kolumna o naših pričakovanjih.

Spominjam se tiste nogometne sezone – ne sprašujte me, katera je to bila –, ko je postalo jasno, da bo Nogometni klub Radomlje naslednjo sezono zaigral v prvi ligi in da je naša mala občina postala nogometno še bolj pomembna. To so bili zelo dobri časi Nogometnega kluba Domžale, ki se je več let gibal med prvimi mesti na koncu sezone, sedaj pa smo postali še občina s kar dvema kluboma v prvi ligi. Spominjam se, kako so vsi to praznovali in si čestitali. Vprašanje, ki naj si ga zastavijo drugi analitiki, ki o tej temi vedo več, je zagotovo, kako smo prišli od tam do sem. Moje vprašanje pa je: ali se zavedamo, kako smo prišli na tisto točko, ki sem jo opisala?

Koliko let truda in vlaganja je bilo potrebnega, da so nastali uspehi? Koliko ljudi je sodelovalo pri tem, pa se je potem na njih pozabilo? Koliko denarja se je porabilo? In koliko denarja je bilo javnega? Koliko denarja staršev, ki so podpirali klub? Koliko sponzorjev je bilo prisotnih? Koliko prostovoljcev? Koliko fantov je vztrajalo?

In to je problem današnjih dni: radi bi rezultate in radi bi jih hitro. Govorimo o končnih uspehih, o rezultatih – dobrih. No, tudi slabih. Toda ali se na družbeni ravni zavedamo vlaganj, ki so potrebna, da pridemo do rezultatov. Pa naj ne bo govora le o športu. Poglejmo naš zdravstveni sistem. Poglejmo šolski sistem. Poglejmo vsa področja, kjer škripa in pomislimo, zakaj je temu tako. Smo res vlagali dovolj? Je res težava samo v korupciji in sicer vlagamo dovolj? Ali pa temu ni tako …

Vse bolj se zdi, da kot družba, občina in država zgolj krpamo luknje. Kdo se še loteva velikih projektov? Kdo še sanja ambiciozne sanje? Kdo sanja lovorike, ko se podirajo tribune?

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.