Umetna inteligenca z umetniškim navdihom

Ondan sem poslušala radijsko oddajo o fascinantni likovni ustvarjalnosti UI (umetne inteligence) – program je naslikal mačko v izbranem ukazanem položaju in nihče ni ugotovil, da je delo ustvaril nekdo, ki ni človek. Enako je bilo z zapisom pesmi. Uau! Pričakovala sem, da bo razvoj UI potekal v smislu zamenjave človeka pri dolgočasnih, analitičnih, ponavljajočih se delih in tako ljudem omogočila razvoj talentov in kreativnosti, a se je zgodilo ravno obratno. Kaj ostane človeku, če se odpove eni, edino njemu svojstveni lastnosti – to je kreativnost brez katere ni imaginacije in duhovnega razvoja.

Dr. Dan Podjed, antropolog pravi, da ima rad novo tehnologijo in da od nje ne rabimo bežati, a da ji moramo nadeti drugačno ime, ker ne gre za inteligenco temveč za kombinatoriko podatkov in slikic, ki jih UI dobi na razpolago. Poleg tega meni, da se tehnologija prehitro razvija, hitreje kot to lahko človek dojame. »UI je lahko eden največjih izumov človeštva, ki bo bistveno izboljšal naš obstoj ter koristil ljudem in planetu. Lahko pa je tudi naš zadnji veliki izum. Odločitev, kako bomo ukrojili UI, je v tem hipu še vedno naša – in bi morala biti skupna.« Pred kratkim je podpisal globalno peticijo za polletni premor pri razvoju UI, naprednejše od GPT-4m ki je zaokrožila po spletu. Podprl jo je, ker meni, da je potreben temeljit premislek o tem, kako lahko uporabimo ali zlorabimo nove tehnologije. (Obrazi, maj 2023)

Digitalizacija procesov s katero nas tako radi zasipajo, pa v praksi pomeni slabši dostop do virov informacij – vedno več je vmesnih klikov in poti med uporabnikom in ponudnikom storitve zaradi česa se nam življenje bolj zapleta namesto da bi bilo bolj enostavno. Naenkrat moramo biti strokovnjaki za vsak program, za uporabo tehnoloških igrač, ki postajajo za navadnega uporabnika vedno bolj neprijazne. Kako naj človek sledi vsemu temu prehitremu razvoju, ko komaj usvoji eno posodobitev, ga čaka že druga?

A ni vrag, mnogi so prepričani, da če dovolj zgodaj začneš vrteti mobitel v rokah, bolj boš sposoben reševati (šolske) naloge. Pri nas se gremo pospešene digitalizacije že v najmlajših letih, kar pa povzroča kopico problemov v otroškem razvoju: nezmožnost komunikacije v realnem življenju, slabšo telesno mobilnost, večjo izpostavljenost spolnim zlorabam, povečano agresijo, zasvojenost in še bi lahko naštevali. Medtem ko ene šole prepovedujejo in omejujejo uporabo telefonov v šolah, drugi so prepričani, da je tehnologija alfa in omega sodobnega časa. Zdravniki in sociologi opozarjajo na večjo agresivnost, nezmožnost artikulacije čustev in misli, saj so jezik občutij nadomestili simboli, smeškoti in ostali znaki iz standarda emotikonov. Prodaja igric in mobilne telefonije strmo narašča, v modi so tekmovanja v videoigrah, ki osvajajo svet, posebej mlajši.

Ne vem, kako se bo svet vrtel v prihodnosti, a sem prepričana, da mobitel ne sodi v roke dojenčkov in otrok pred desetim letom starosti, pa še takrat pod nadzorom staršev vsaj še par let. Otroški možgani so občutljivejši, saj nimajo izkušenj potrebnih za presojo kaj je res in kaj domišljija, tehnologija navsezadnje postaja vmesnik med posameznikom in svetom, ki je poln dvomljivih in zapeljivih obljub in laži. Če se prekine telesni in duhovni stik s starši, bodo otroci odraščali v neobčutljive kreature, pripravljene za svojo igračo in namišljen svet žrtvovati prav vse. Tudi starše. V svetu polnem manipulacij v katerega jih prezgodaj rinejo starši brez opozorila, se ne bodo znali odzivati drugače kot jih bo temu »naučil program«. Žal se mnogi odrasli ne zavedajo pasti novih tehnologij, ta jim je mnogokrat »čuvajka« otrok za čas ko nakupujejo, kuhajo ali pač delajo kar delajo. O vplivu nove tehnologije govorim tudi iz izkušenj družine, ki ima težave s svojim desetletnikom, ker je postal zasvojen z mobitelom in potrebuje strokovno pomoč. To so hude reči na katere nas stroka premalo opozarja ali je ta izrinjena iz medijev katerim vladajo pravila trga in dobička za vsako ceno.

Slovenci smo zelo dovzetni za novotarije, želimo se pokazati in dokazati v družbi, a premalo kdaj premislimo, ali je vse, kar lahko kupimo in je trenutno v modi, res dobro in koristno za nas, še bolj pa za naše otroke. Potreba po dokazovanju je povezana s potrošništvom, treba je pokazati koliko ima kdo pod palcem, še bolj pa nas zasleduje bojazen, da nas bodo imeli za neuspešne, za zamudnike v tem hitro se vrtečemu času.

Pred kratkim sem bila priča reakcije pri polletnem otroku, ki iz rok ni dal mobitela, igračo s katero se tako radi igrajo njegovi starši. Jokal je neutolažno in so se starši odpovedali svoji nameri, da bi mu ga vzeli. Vzgojiteljice v vrtcih tožijo, da imajo problem s starši, ki malčke že v tej starosti opremljajo z mobiteli, saj vidijo slabe vplive le tega v svoji vsakodnevni praksi. Žal pa njihova opozorila na sestankih naletijo na gluha ušesa.

Nove tehnologije bodo spremenile zaposlitvene profile in nekateri napovedujejo, da bodo najbolj zamenljivi direktorji, politiki, marketing managerji in kreativci, celo zdravniki, najtežje zamenljivi bodo ostali bazični poklici: čistilci, gradbeni delavci, medicinske sestre, negovalci, gasilci… To se je pokazalo v vseh kritičnih situacijah, od Covida do letošnjih ujm in poplav.

Vtis imam, da nas napredek prehiteva in nam ne dovoli premisleka, smo ujetniki vihravega časa v katerem je treba vse imeti (kupiti) in ničemur se odpovedati. Kaj bo to pomenilo za odraščajočo generacijo bomo še videli. Če bodo imeli odrasle, ki jih bodo opozorili na pasti pretirane uporabe igric in drugih zabavnih vsebin, se bodo morebiti zmogli omejiti in dati prednost živemu stiku s prijatelji in se bodo še znali zagledati v oči nekoga, ki ga bodo imeli radi. Morda mu napisati pesem, ali narisati sliko za spomin?

Stroj mora ostati naš služabnik in podpornik v življenju ne pa nadomestek za vse, za kar se je treba potruditi in vložiti napor večji od tipkanja na tipkovnici in vrtenja konzole.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.