Ukrajinska himna sredi Ljubljane? #Ajdapiše
Kakšna je vloga politike v umetnosti in umetnosti v politiki?
Konec avgusta sem se udeležila koncerta na ljubljanskem festivalu v Križankah. Brez smeha prosim – poslušala sem filmsko glasbo Harrya Potterja (sem pač tista generacija, ki je »gor rastla z njim« in imam na to obdobje lepe spomine, ki jih glasba le še dodatno obudi). Koncert se je pričel ob 17. uri, saj je bil tisti ob 21. uri razprodan, preden sem uspela kupiti vstopnice in tudi ob tej uri je bil prireditveni prostor nabito poln. Vsaj tretjina je bila otrok. Koncert je bil čudovit in povezoval je Chris Rankin, svetovno znan kot Percy Weasley iz filma Harry Potter, in bilo je čarobno. Ko se je koncert zaključeval, je publika vstala in navdušeno ploskala. Zaigrali so še eno pesem. Nato pa je Chris Rankin vprašal, če smo opazili broško, ki jo nosi cel večer. Sedela sem čisto predaleč, da bi opazila. Imel je ukrajinsko zastavo. Broško mu je podaril en od članov orkestra, saj je bil slednji Akademski simfonični orkester Khmelnitske filharmonije, torej iz Ukrajine. Publika je navdušeno ploskala, ko je Rankin govoril o miru in vojni. In nato je orkester zaigral ukrajinsko himno. Publika je stala naprej, poslušala do konca, sledil je gromki aplavz in konec. Nato smo se razkropili po trgu francoske revolucije in odšli domov …
Je to res primerno, sem se spraševala že med poslušanjem himne? Bil je kulturni dogodek in ne politični shod za mir. Glede na uro ter naravo koncerta pa je bil to deloma tudi dogodek za otroke. Je to res čas za himno druge države sredi naše prestolnice? Se še komu drugemu to zdi sporno ali ne, sem se spraševala, ko sem gledala ljudi zraven sebe med aplavzom tuji himni? Je pravično? Potrebno?
Od začetka spopadov v Ukrajini smo v Sloveniji doživeli veliko vmešavanja politike v umetnost, vrhunec pa doživeli z zaprtjem »Ruskega doma«, Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani. Ljubljanski festival je bil tudi pod pritiskom Ukrajinske skupnosti v Sloveniji, da odpove koncert ruske operne pevke Ane Netrebenko. Koncert ni bil odpovedan, so bile pa dodatne varnostne okrepitve in pregledi pred vstopom na koncertno prizorišče.
Ali je primerno, da z našo zahtevo k koncu vojne in miroljubnemu mednarodnemu sožitju narodov, postanemo rusofobi na področju umetnosti in kulture? Tako kot za vse v življenju se tudi tukaj postavi vprašanje: kje je meja? Bomo kmalu iz knjižnic pregnali Dostojevskega in Tolstoja? Ko država ne spoštuje mednarodnega prava, ji druge države odgovorijo s sankcijami. Te so običajno ekonomske. Kot ena najhujših sankcij sledi popolna prekinitev vseh odnosov z določeno državo. Toda mar ni umetnost nad vsem tu življenjskim in torej tudi nad politiko? In hkrati bi v mednarodni politiki morali razmisliti tudi o teh nacionalnih sankcijah kot ostankih nacionalističnih politiki, ki morda v globalnem svetu, predvsem pa v tistem demokratičnem, ki ga mi zagovarjamo, nimajo prostora.
Seveda je umetnost tudi politična. Vse je namreč politično in nič ni popolnoma naravno (torej apolitično v celoti) v neki družbeni skupnosti, kot je nacionalna država. Toda namen umetnosti je izražanje, ne pa omejevanje. S tem ko umetnost omejujemo, jo cenzuriramo, ji diktiramo, jo dejansko uničujemo. Umetnost lahko in dejansko MORA posegati na politično polje. Z umetnostjo namreč lahko odgovarjamo na politično realnost, tudi vojno. Toda pri posegu politike na področje umetnosti pa moramo biti previdni. Bilo bi naivno trditi, da politika nima vstopa na področje umetnosti, ko temu pač ni tako. Navsezadnje so politične odločitve, kako razdeliti denar na področju umetnosti (kar je tudi neka druga aktualna afera v državi). Toda naloga demokratične države je, da je ves čas pozorna in da nadzira, zato pa tudi imamo delitev oblasti, saj je pomembno ravnotežje moči. Ves čas je potreben nadzor, razmislek: ali politika pusti dihati umetnosti?
Torej: ali se mi zdi primerno na kulturnem dogodku igrati drugo himno? Ne. Sem vesela, da je orkester igral v Ljubljani in bil je odličen. To je kultura, umetnost, ki se jo podpira. Igranje himne pa je politična propaganda. Sem razvajena belka, ki živi v miru in se ne zaveda realnosti ter ne sočustvuje? Lahko mi to očitate. Lahko pa rečemo, da je igranje drugih himn v naši prestolnici na kulturnih dogodkih pogumno in spodobno dejanje. Da se to spodobi, ker se mi zavzemamo za mir. In smo demokratični in tolerantni in …
Vendar menim, da imamo za podporo miru politične shode, ki jih naša država dovoljuje. Imamo revije in portale, kjer lahko izražamo svoje mnenje, pišemo o naših videnjih aktualnih situacij. Imamo možnosti za umetniško izražanje kot odgovor politični realnosti.
Predvsem pa verjamem, da igranje himn ne spremeni realnosti. Ni res, da ne želimo pomagati ljudem v stiski in da nam je vseeno. Ni nam. Toda ne vladamo mi temu svetu. Vladajo drugi, ki jim ni prav zares mar za naša življenja. Kajti tudi slovenska himna sredi Kijeva v času naše vojne ne bi spremenila realnosti. Ravno mi smo okoli leta 90 najbolje spoznali, da si v kriznih časih največkrat popolnoma sam. Da tisti, ki se vmešajo v tvoje domače težave, to ne delajo s čistimi nameni, temveč z lastnimi interesi. Vprašanje torej: komu je pravzaprav bila namenjena ta himna in zakaj?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.