Ujeti (se) v mrežo

Ali se vam je kdaj zgodilo, da na nekoga močno mislite in se vam ta nekdo zelo kmalu oglasi? Ali pa vidite oz. slutite nek dogodek in se ta tudi zares zgodi? Ljudje imamo neverjetne zmožnosti povezovanja, ki se jih ne zavedamo ali pa smo pustili, da so nam te zakrnele.

Začnimo pri dojenčkih ali pri zarodkih v materinem telesu – ta čuti vse, kar se materi dogaja, sliši zvoke, občuti njeno dobro ali slabo razpoloženje, ali strah. Vse to, brez besed.

Pojdimo še naprej – odrasli ljudje, ki se povežejo čustveno, prav tako lahko občutijo kaj se dogaja z njegovo drugo polovico, četudi ta ni ob njemu ali njej. Nekateri imajo še posebej razvite »antene in oddajnike« prek katerih sprejemajo ali oddajajo misli oz. informacije. Lahko gre za telepatijo ali sugestijo. Vse to obstaja, deluje in je del naših sposobnosti, ki so pri nekomu bolj, pri drugemu manj razvite.

Ali to pomeni, da smo ljudje povezani v nekakšno psihološko (energijsko) mrežo prek katere bi se, ob primernem učenju in vadbi, sporazumevali brez vsakršnih pripomočkov. Sliši se kot znanstvena fantastika, a ljudje, ki se vsakodnevno ukvarjajo z meditacijo vedo, da je to možno in da se dogaja.

Vse, kar človek izumlja, je del nekega že obstoječega znanja ali izkušnje. Tehnologija in znanost sta z uvedbo različnih pripomočkov (igrač) ljudem omogočila povezovanje v drugačne vrste mrež: informacijske, nakupovalne, storitvene itd. Vprašanje je, ali je smiselno sedeti s prijateljem na kavi, biti z otrokom na sprehodu, voziti se v vlaku (ali avtobusu) in se ob tem ne povezovati z osebo v svoji bližini (ali okoljem) brez posrednika (telefonom)? Kaj se je zgodilo s pogovorom, božanjem, opazovanjem narave skozi okno? Zakaj dovolimo, da nas »nekaj izven nas, navadna tehnična igrača« izrine iz komunikacije z živim, otipljivim svetom? Nas to izpolnjuje ali prazni?

Ne morem si kaj, da ne bi opazovala ljudi (še posebej mlade) okoli sebe: zdijo se odsotni v času in prostoru, pogreznjeni v kvadratek pred seboj, ki jim je nadomestek za prijatelja, ljubezen, pogovor, so kot čipi nekakšne ogromne strukture, ki jih povezuje po svoji logiki, jim jemlje čas in s tem tudi življenje. Predvsem pa nad njimi izvaja kontrolo: jih usmerja, jih oblikuje po svoje, jim izbira nazore in prepričanja, se z njimi igra in zabava, predvsem pa z njimi služi denar.

Morda se komu ta zorni kot zdi pretirano negativističen, a nekaj nas sili v bohotenja ega, sovraštva, samouničevalnih in uničevalnih misli. Kar pomeni le to, da ne živimo v skladu z naravo in s pozitivnimi človeškimi vrednotami. Da smo postali del mreže katere se še ne zavedamo in tudi ne pajkov, ki nas lovijo. Drobne, majhne mušice smo, ki jih odnaša čas.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.