Učiteljica nima pojma, je rekel očka

V radijski kontaktni oddaji se je nek oče pritožil nad učiteljico, ki je sinu odvzela mobilni telefon, ker je med poukom slikal oblake. Otroku je bil dolgčas in se je tako za silo zabaval, kaj je v tem slabega, je dodal. Namesto, da ga kaznuje, ta nesposobna učiteljica, bi si morala za ta pametne otroke vzeti čas, jih animirati in jim narediti uro zanimivo, še bolj pa zabavno. Namesto tega pa svojo pozornost posveča tistim, ki so manj inteligentni in zaostajajo pri učni snovi. Seveda jo bo tožil zaradi odvzema lastnine in bo še videla, kaj pomeni, če se vtika v njegovega otroka.

Veš, moja učiteljica res nima pojma, je nek dan povedal moj vnuk prvošolček. A, ja, sem dvignila obrvi, zakaj tako misliš? Rekla je, da so človeške ribice samo v Sloveniji, a na internetu piše, da so tudi v Bosni, na Hrvaškem in v Črni Gori. Prepričana sem, da je vaša učiteljica prav v redu, morda o človeški ribici ne ve vsega, a tudi internetu ne moreš vsega verjeti. Podatke vanj vnašajo prostovoljci ali pa tudi zaposleni, ki informacij vedno ne preverjajo in zato niso verodostojne. Če ne bi bilo učiteljic in učiteljev, bi se nam slabo pisalo, saj se še podpisati ne bi znali, sem ga okarala.

Otroci, še bolj pa starši bi morali spoštovati tiste, ki skrbijo za njihove otroke v vrtcih in v šolah, saj opravljajo odgovorno delo v času, ko so oni cele dneve v službah in za svoje otroke nimajo časa. Potrpljenja zanje imajo pa še manj. Seveda so tudi odgovorni in skrbni starši, ki znajo ločevati razposajenost in nagajivost od nesramnosti in nespoštovanja, zato se bodo znali na pravi način odzvati v danih situacijah. Res je, da danes malokdo koga spoštuje, a brez spoštovanja ni niti sodelovanja, niti zdravih človeških odnosov. Morda smo prepričani, da nam naš premoženjski status zagotavlja spoštovanje in nedotakljivost, resnica pa je, da gre za navadno izsiljevanje in hinavščino.

Tako kot v službi obstaja protokol, ki določa naše obnašanje, imajo tudi vzgojne ustanove svojega. Prepričana sem, da učiteljice in učitelji opravljajo svoje delo po najboljših močeh, saj so se starši v času izolacije zaradi korone lahko prepričali, da učna snov za otroke ni mačji kašelj. Če so programi prezahtevni, je za to odgovorno pristojno ministrstvo, šola pa ne more biti zabaviščni park v katerem se delijo bombončki in se igrajo računalniške igrice. Opažam, da zaradi nespoštljivega odnosa staršev do učiteljic in učiteljev imajo takšnega tudi otroci, ki se posledično nočejo učiti, le zakaj bi se, ko pa na spletu itak vse najdeš?! A ne gre samo za učno snov, gre še bolj za odnos do sošolcev, ki potrebujejo pomoč pa se jim »ta pametni« posmehujejo in jih imajo za oviro v razredu. Najbrž je vsak starš prepričan, da je njegov otrok vreden posebne pozornosti, spodbude in odličnih ocen, a vendarle je to njihova subjektivna ocena. Zato le učiteljica, učitelj lahko objektivno spoznava in ocenjuje sposobnosti učencev skozi šolsko leto, jih usmerja in jim pomaga do boljših rezultatov. Kot pravi star ljudski pregovor: le čevlje sodi naj kopitar.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.