Tokrat bo drugače #Ajdapiše
To je naslov slovenske knjige, ki jo je napisala mama odvisnika od drog. Pa bo drugače?
Čeprav je knjiga izšla že v prvi polovici letošnjega leta, pa o njej pišem sedaj, saj smo jo ta teden obravnavali na Podjetniškem knjižnem klubu, ki ga vodim na domžalski Obrtni zbornici, v sodelovanju z domžalsko knjižnico. Tema našega pogovora je bila odgovornost matere do odraslega odvisnika – kje se konča odgovornost starša za svojega otroka, kako postaviti meje, kako se soočiti s krivdo in kdaj je prav pomoč tista, ki škodi. Nato pa smo odprli še eno pomembno vprašanje in to je odgovornost družbe: mar res pomagamo ali samo prelagamo odgovornost? Dr. Zoran Milivojević je tako v spremni besedi knjige zapisal: »Ta knjiga je lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.«
O knjigi sem v reviji Bukla 171-172 zapisala:
»Dokler ne bo sam okusil popolnega dna, ne bo spremembe.« Romaneskni prvenec avtorice je pretresljiva izpoved uspešne ženske, matere sina, ki ima za seboj dolgo in težko odvisniško pot. Danes triintridesetletni sin zaključuje večletno zaporno kazen na Dobu, in kot sam zapiše v ganljivem zaključku pripovedi, je tokrat resnično motiviran za spremembo tako kot še nikoli in si želi najbolj človeških stvari: dekle, otroke, družino, življenje. Kot najstnik je začel z marihuano, nadaljeval s trdimi drogami, večkrat pristal na cesti, obljubljal spremembe sebi in drugim (tokrat bo drugače), jih prelomil, zopet pristal na cesti, v zaporu … Ko beremo njuno življenjsko pot, lahko že v njegovem otroštvu vidimo vzorce upiranja sistemu, avtoriteti in predvsem umikanja odgovornosti. Toda, kdo je kriv? Najlažje je pokazati s prstom: kriva je babica, ki ga je razvajala, kriv je odsoten oče … Vprašanje krivde, ki si ga avtorica (kot mama) za življenja (ne)posredno večkrat zastavi, razreši Jon sam: »Mami, to je moje življenje.« In tako jo »odreši soodgovornosti. Ji da dovoljenje, pravico, da izstopi iz neznosne igre manipuliranja, sočutja, laži, ljubezni, obljub, izdaje zaupanja, nemoči.« Težka zgodba, napisana na berljiv način, po eni strani prikaže intimno usodo človeka posameznika in njegov uničujoč vpliv na družino, bližnje, hkrati pa gre za širšo družbena tematiko, ki jo v spremni besedi naslovi tudi dr. Zoran Milivojević. Jasno je, da naš družbeni sistem ne deluje: Jonu socialne in zdravstvene ustanove na dolgi rok ne pomagajo, materi pa je najlažje, ko je sin na varnem – v zaporu. Branje je izhodišče za širši družbeni razmislek, kaj delamo kot družba: ali zares pomagamo posamezniku v stiski? Mu zares želimo pomagati ali iščemo lastno moralno uteho v tem, da opravimo dolžnosti, ki nam jih nalagajo zakoni, sicer pa ga prepustimo samemu sebi, njegovi volji po preživetju, njegovemu iskanju motivacije, da se upre drogam?
Knjiga je bila dokaj odmevna in dejansko ji danes s to kolumno tudi sama delam reklamo. Težko ocenim, če bi branje pomagalo sorodniku odvisnika, vendar sem skeptična. Morda zgolj kot vedenje, da še nekdo drug trpi podobno. Zdi se kot knjiga Aljoše Bagola, ko piše o svoji izkušnji z izgorelostjo. Dandanes je knjižni trg poln knjig za samopomoč, pa vendar na koncu spoznamo, da jih je zares veliko pravzaprav predvsem avtobiografija (in s tem seveda ni nič narobe). Navsezadnje vsi dobro vemo: pisanje je terapija in glede na število izdanih osebnih knjig slovenskih avtorjev, potrebujemo kar veliko terapije. Omenjena knjiga tako ni v pomoč posamezniku s podobno izkušnjo – je pa velik doprinos slovenskemu državljanu, ki se lahko seznani s temo. Temo, ki je dejansko zelo aktualna v Sloveniji. Odvisnost, predvsem od alkohola, je v naši družbi visoka in ko se je odprla tema o knjigi, je prav vsak udeleženec v pogovoru, imel zgodbo nekega sorodnika ali bližnjega prijatelja o tej tematiki.
Odrasel človek je sam odgovoren za svoja dejanja. Vendar vse, kar nosimo s seboj, torej znanje, izkušnje, prepričanja, je posledica odraščanja – tega, kar so nas naučili drugi. Pa vendar ni moč trditi, da je nekdo zares kriv za nas: so ljudje, ki so prišli iz težkih situacij, in uspeli ter ljudje, ki so imeli »vse« ter propadli. Definicije uspeha in »imeti vse« so namreč tudi družbeno relativne. Vse dlje si prisoten na tem planetu, vse bolj spoznavaš, da naključij ni in da toliko kot si odgovoren, toliko si tudi nemočen, saj je več stvari, na katere ne moreš vplivati, kot tistih, na katere lahko.
Vendar pa bi si v današnji družbi morali nastaviti ogledalo. Vse bolj se namreč pod pretvezo sprejemanja, odprtosti in solidarnosti slabo pomaga posameznikom v družbi. Ker želimo mi izpasti dobro, predvsem politično korektno, kvazi pomagamo – pa tako velikokrat v resnici delamo škodo. Kajti kot opisuje avtorica v knjigi: kaj narediš, ko se sprehajaš po Ljubljani, vračaš z nekega dogodka, uživaš življenje, za katerega trdo garaš, pa srečaš svojega shujšanega sina, popolno zadetega? Spet skočiš na prvo žogo in tečeš, da bi mu pomagal, naredil vse namesto njega ali pa se zaveš, da so nekje meje: ko si posameznik mora pomagati sam. Ogledalo pa lahko nastavimo tudi permisivni vzgoji in navsezadnje posledicam, ki jih pustijo na otroka odraščanje v enostarševski družini. Želela bi si, da bi naposled že jasno ločili dve stvari: prvič priznali, da se vsak posameznik trudi po svojih močeh (vsak starš zase). Po drugi strani pa naslovili temo odraščanja dandanes.
Knjiga, ki jo priporočam, saj odpira mnoge teme, zelo aktualne v naši družbi. Predvsem pa si želim, da bi o teh družbah kot civilna družba več govorili. Več kot o drugih nepomembnih rumenih novicah. Navsezadnje pa naj ob tej priložnosti omeni tudi, da v teh dneh poteka knjižni sejem v Ljubljani, kjer so na voljo marsikatere odlične slovenske knjige, ki prav tako odpirajo teme za petkovo debato.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.