To noč sem jo videl #Ajdapiše
To noč sem jo videl je naslov Jančarjevega romana, s katerim je povezan tudi grad Strmol, ki sem ga ponovno obiskala. Dal mi je misliti, da je to pravzaprav poleg vsega, kar smo že povedali o knjigi, tudi zgodba o podjetništvu in vprašanju vrednosti le-tega v Sloveniji. V času vojne in danes.
To noč sem jo videl je verjetno ena najbolj popularnih knjig zadnjih let. Jančarju je uspelo napisati knjigo, ki je sama po sebi literarni vrhunec, hkrati pa je obudil pomembno zgodbo naše polpreteklosti. Po eni strani je to ljubezenska zgodba in pripoved o nenavadni samosvoji ženski. Po drugi strani pa je pomembna, ker prebudi marsikatera vprašanja o naši polpretekli zgodovini: smo opravili s krivicami druge svetovne vojne? Je že nastopil čas, da smo dovolj zreli in lahko objektivno presojamo, kaj se je zgodilo? Ali lahko rečemo, da eno dejanje ni bilo pravo, pa vendar hkrati razumemo, da so vojni časi drugačni kot časi miru? Zakonca Hribar so namreč usmrtili partizani, ker sta pomagala Nemcem. S slednjimi sta se družila, saj je Ksenja študirala v Nemčiji, Rado je posloval z njimi že pred vojno in pa tudi, ker so okupirali to ozemlje in vprašanje druženja niti ni bilo vprašanje. Po drugi strani sta tudi pomagala partizanom. Ne potrebujemo razsoditi, kaj je bilo prav in kaj narobe. Bilo bi pa prav, da več govorimo o takšnih zgodba in to brez obsojanja. Zato mi je ljub Jančarjev roman, ker pripoveduje zgodbo iz 5 zornih kotov. Ne obsoja, ampak razlaga. Kajti vsi mi želimo le živeti, mar ne?
Knjiga mi je tudi všeč, ker opisuje medvojni čas v Sloveniji. Obdobje, ki je prezrto, pozabljeno in bilo tudi namerno potisnjeno v pozabo. Dejansko pa to ni bil le pester politični čas, temveč tudi čas rasti podjetništva na naših tleh. Zgodba Šumija je le ena od teh zgodb (Rado Hribar je bil lastnik Šumija pa tudi Pletenin). Ne pozabimo, da je bil slovenski ponos, skakalnice v Planici, tudi zgrajen v tistih časih in da so podjetniki pri tem igrali pomembno vlogo. To je bil čas razcveta blejskega turizma, ki so ga obiskovali pomembni tuji gosti. In zakaj govorim o podjetništvu ter tistem času? Ker je veliko dobrih zgodb nastalo v tistem obdobju. Marsikatere tovarne, ki so bile ponos v času Jugoslavije, so imele temelje iz preteklosti. Predvsem pa: Slovenci nismo športni narod. Smo tudi podjetniški narod, ampak smo na to malce pozabili. Predvsem pa na to nismo dovolj ponosni. Prav je, da spodbujamo naše športnike. Toda ali se zavedamo, da uspešen podjetnik za našo državo naredi veliko več? Ker ustvarja delovna mesta, zagotavlja plače in tudi bogato prispeva v naš proračun. Pa obstaja kakšen podjetnik, ki smo mu namenili toliko hvale kot našim športnikom?
Grad Strmol, kjer sta živela zakonca Hribar, postaja vse bolj popularen. Je čudovit kraj za obisk, kavarnica pa je izjemno prijetna. In ravno to mi je zanimivo. Vsem so nam všeč takšne lepe lokacije in ljubezenske zgodbe. Vsi cenimo lepoto. Razumemo, da je treba podjetnost za izgradnjo nečesa. Zakaj pa torej še vedno vse prevečkrat ne vidimo, da naša politika velikokrat ne spodbuja te podjetnosti? Da tudi mi sami zapademo populizmu, namesto da bi razumeli: za rezultate je treba delati in hitrih rešitev ni. Kajti moj razmislek o gradu Strmol je potekal v duhu tega tedna, ki bi ga na dogajanje v zdravstvu lahko opisala z eno besedo: populistično. Vlada, ki je spoznala, da ji podpora močno pada, saj obljubljenih reform ni. Vlada, ki je sprejela ukrep iz danes na jutri, da omeji ceno dopolnilnega zdravstva – nekaj, za kar je vprašanje, če je sploh pravno dovoljeno (na evropski ravni). Ukrep, ki jih dela »junake« nasproti »plenilskim, kapitalističnim« zavarovalnicam. Premalo vem o zdravstvu, da bi lahko napisala kolumno o tem. Premalo vem, da bi lahko kredibilno komentirala, kaj je prav in kaj ne. Vem pa naslednje: iz več virov, več strani prihajajo informacije, da je zdravstveni sistem v slabem stanju. Hitri in populistični ukrepi tega ne bodo rešili. Predvsem pa: napovedujejo, da bo Prodnik dvignil cene komunalnih storitev v Domžalah. Vrtci so se podražili (nekateri plačujejo tudi po sto evrov več). Podražila se je hrana, energetika, dejansko vse. Teh deset evrov na mesec je zgolj kaplja v rasti stroškov, ki ne bo rešila propada srednjega razreda in mizerije najbolj socialno ogroženih. Prave rešitve so v premišljenih, dolgoročnih rešitvah. So v ustvarjanju več iz tega, kar že ustvarjamo. Zato se moramo zavedati, da živimo v demokraciji in da imamo državljanske odgovornosti. Ne pravice! Ampak odgovornosti. Da bomo v pravo smer zapeljali naš razvoj. Druga svetovna vojna je eden bolj nazornih zgodovinskih primerov, kam nas lahko zapelje nepremišljeni populizem. Bodimo torej previdni in razmislimo o vrednotah.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.