Tisti, ki hodi počasneje, je srečnejši #Ajdapiše

Na sobotnem sprehodu ob Kamniški Bistrici sem srečala znanca, ki se mi je nato pridružil, hkrati pa mi dejal, da morava hoditi počasneje. »Vadim počasno hojo,« mi je rekel in dodal, da je nekje prebral misel, da je tisti, ki hodi počasneje, srečnejši.

Upočasnila sem svoj korak, čeprav ni bilo enostavno. Navada je železna srajca, mar ne? In pogovarjala sva se o počasni hoji in sreči. Kaj je kokoš in kaj jajce v tem primeru? Si srečen, ker hodiš počasneje ali pa boš srečnejši, če boš hodil počasi? Skozi pogovor med najinim sprehodom sem spoznala, da ni vprašanje kokoš-jajce, temveč vajenec-mojster. Tisti, ki hodi počasi, brez namere, je že dosegel neko vrsto sreče, morda bi bil bolj primeren izraz »mir v sebi«. Tisti, ki pa se trudi, da bi hodil počasneje, pa je na tej poti k večjemu notranjemu miru.

Že kar nekaj let nazaj, morda je bilo med epidemijo in zaprtji, sem v roke dobila knjigo Stvari, ki jih lahko opazite samo, če si vzamete čas avtorja Haemina Sunima, s podnaslovom Kako biti spokojen in čuječen v svetu, ki se mu mudi. Med epidemijo je bilo veliko lažje si vzeti čas – prebirati knjigo v miru pa tudi sprehajati se v miru. Vsaj meni. So pa ljudje, ki so takrat delali največ. Danes pa je zopet vsega preveč – dogodkov, druženj, ki jih zamujaš in spet premalo časa. Čeprav se globoko v sebi zavedaš, da nikakor ne boš videl in doživel vsega.

V teh dneh sem potovala tudi v eno večjih evropskih prestolnic, kjer življenje poteka še hitreje. Po eni strani ima mesto prednosti: vsega je več, pa tudi posledično so določene stvari cenejše. Nikoli ti ni zares dolgčas. Vedno imaš nove kulturne dogodke, nove restavracije, nove zabave, pa tudi nove ljudi, ki jih srečuješ. Na ulicah slišiš preplet jezikov in kultur in ne samo kultur evropskih narodov. Vendar pa je v tej množici ljudi, ki hitijo, še težje upočasniti korak. Ko sem bila v večernih urah na sprehodu po centru mesta in je sonce zahajalo ter je na mesto padala drugačna svetloba, so v vsej veličini zažarele tiste stare stavbe iz meni najljubšega arhitekturnega evropskega obdobja. Veličastne javne zgradbe z oboki, zgrajene iz masivnega kamna, ki človeku dajejo občutek, da ni vse v funkcionalnosti. Funkcionalnost je zgolj preživetje, človek pa potrebuje nekaj več, da ima njegovo življenje smisel. Obstoj namreč ni ekvivalenten življenju.

Vendar ljudje hodimo mimo prehitro. Morda si v nekem mestu, kjer ne živimo, še vzamemo čas in si ogledujemo vse tiste stavbe, ki jih še nismo videli. Ali pa smo jih morda videli na slikah in smo prav zaradi njih prišli v to mesto. Vendar pa vse bolj gledamo skozi objektiv in ne z lastnimi očmi. Bolj pomembno se je slikati ob stavbi in to potem objaviti, kot pa zgolj stati in strmeti. Občudovanje stavb je postalo tako, kot če prideš na pošto, da bi poslal navadno pismo – v manjšini si.

Ko sem se sprehajala počasi in si ponavljala, da naj hodim počasi, in naj ne posegam po telefonu, da slikam, temveč zgolj občudujem, sem počasi začela uživati v trenutku. Ni bilo več pomembno, kaj bom videla, temveč kaj vidim. Spomnila sem se na star francoski film 400 udarcev (Les Quatre cents coups, 1959). Izjemno pomemben film, ki ga označujemo za začetek novega francoskega vala (pojav “kontrakulturnih”, umetniških in družbenih teženj med mladimi tako v Franciji kot drugod po svetu). Čeprav film odpira mnogo različnih tematik, je meni ostal v spominu predvsem po tem, kako mlad 12-letni fant pohajkuje po Parizu, ker zapusti šolo in se odpravi raje v kino ter tako spoznava mesto in življenje (tudi skozi gledanje filmov v kinu).

»Biti v tem trenutku« je fraza, ki sem jo povedala in zapisala že tako velikokrat, pa tudi rekla sama sebi, da se mi zdi že obrabljena. Pa vendar … Spoznavam, da smo ljudje pravzaprav najslabši v najbolj osnovnih stvareh. Napredovali smo na področju tehnologije, vendar smo v komunikaciji in v medsebojnih odnosih še vedno na izjemno osnovni ravni in ni velikih razlik v kakovosti med nami in našimi predniki (kakovosti! V kvantiteti (žal) je). In tako smo slabi tudi v teh najbolj osnovnih zadevah, ki jih lahko črpamo iz latinskih pa tudi še starejših pregovorov – kdor molči, desetim odgovori; uživaj dan; spoznaj samega sebe; tukaj in zdaj; itd.

Zatorej ponovno: hiti počasi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.