Telefon ga je zadušil #Ajdapiše

Morda ni zadušen narod, je zadušena generacija. Pa ne milenijci ali pa katerakoli generacija ste že, temveč vsi tukaj in sedaj, s pametnim telefonom v roki. Morda pa ni šanse za nas – ali pa če bi se izrazila po angleško: perhaps we are fucked.

Na CNN so predvajali na poročilih »air raid sirens ring out in Ukraine’s capital«, torej aktualno dogajanje v Kijevu. Posnetku, sivemu, temačnemu, glasnemu zaradi siren, pa sledi reklama za ocvrtega piščanca in zraven pesem : »and a little bit of chicken fried, a cold beer on a Friday night, a pair of jeans fit just right…« Pa na koncu kavboj, ki zapleše. Pomiga z ritko.

Realnost današnjega sveta. Moj Facebook in Instagram so preplavili članki o Ukrajini, izražanje solidarnosti, zbiranje humanitarne pomoči … hkrati pa fotografije pustnih mask. Kaj je bolj bizarno? Se sekirati zaradi nečesa, kar je »daleč« proč in nimaš vpliva na to? Iti na protest za mir v center? Mar ni bizarno, ko isti človek, ki je pred kratkim žugal s prstom, češ ne protestov, saj imamo epidemijo, ta teden poziva na shode? Ali je bolj bizarno odmisliti dogajanje, se našemiti, jesti krofe in pozabiti na vse skupaj? Večina nas je nekje vmes namreč. Po eni strani nam strah in skrb polnita misli, po drugi strani pa moramo živeti svoja življenja naprej. Moramo plačati položnice. Moramo razveseliti naše otroke, skrbeti za naše štirinožne ljubljenčke. Moramo se smejati, saj drugače ne gre. Humor rešuje. Pa umetnost, kultura tudi.

Nočem pisati o Ukrajini. Tako kot nisem želela pisati o Covidu. Vsi o tem pišejo. Vsi o tem govorimo. Kaj naj še povem, se sprašujem. Vse naše debate o epidemiji so se spremenile v pogovore o zunanji politiki in vojaških strategijah. Naslovnice vseh medijev so preplavile novice o dogajanju, ki dejansko ni tako daleč stran od nas. Edini članek, ki ga priporočam vsem v teh dneh, je slednji. Želela bi si, da bi si v teh dneh večkrat ponovili starogrško modrost: vem, da nič ne vem. (za nekaj konkretnih informacij o geopolitiki in kaj dejansko pomeni 5. člen washingtonske pogodbe pa ta članek.

Mlade generacije jamrajo, stare generacije očitajo, da njim ni bilo tako lepo. Verjetno je bilo tako skozi celotno zgodovino. Pred dnevi sem brala, da so v predvolilni raziskavi ugotovili, da starejše na teh volitvah zanimajo predvsem programi o zdravstvu in dolgotrajni oskrbi, mlajše pa stanovanjska problematika. In mladi in stari pa pozabljamo: nismo drug proti drugemu. Mi navadni, delovni ljudje: vsi želimo le živeti. Je pa izziv, s katerim se soočamo vsi in to je dostopnost informacij. Zasujejo nas. Kot so nas zasuli z virusom, so nas sedaj z vojno. Število okuženih so zamenjale številke ranjenih v vojni. Ampak številke so »prazne« kot sem pisala že v novembru. Smrt enega je tragedija, smrt milijonih pa statistika, je dejal Stalin.

Naš pametni telefon je prijatelj. Lahko pa tudi sovražnik. In trenutno ni naš prijatelj. Vsak dan nas od jutra do večera zasuva z novicami iz Ukrajine in mi beremo ter beremo. Morda nas ne bodo zadušile smeti, ki jih proizvajamo, ampak informacije?

Ali se je vojna v Vietnamu končala zaradi protestov? In to niso bili majhni protesti, temveč večletni shodi, mednarodno gibanje proti vojni. Ampak ne, vojna se ni končala zaradi protestov, čeprav so bile v Ameriki v tem času volitve, in to večkrat. Zato je na mestu vprašanje posameznika: kakšen je smoter protestiranja? Ko opazujem napade na ukrajinska mesta, se vprašam: ali je svetovni mir sploh kdaj imel dejansko priliko obstoja? Je sploh kadarkoli obstajala možnost, da svetovni mir zaživi? Ali pa dalje: je humanost realna ali je to le naša vrednota, naša miselnost, naša želja, da bi dali smisel vsemu skupaj? Bi človek sploh lahko kdaj zares bil human? Je humanitarnost obliž na dušo človeštva, ki v samem bitu ni dobro? Človek, ki dejansko nikoli ni bil zares dober in nikoli ne bo. Negativizem ali realizem?

Kajti rešitev bi bila le ena: da bi se vsak brigal zase in živel zase. Pa ne bomo. Ker nas premamijo dobre vrednote in ker želimo ustvariti nekaj več, nekaj boljšega. Kar pa se potem izjalovi …

Kaj je naša rešitev? Pustni krof ali še ena vojna novice?

Nismo bili pripravljeni na to dobo množičnih informacij in da nam ustvarjajo vsak dan več stresa, ki ga že tako ali tako nismo bili sposobnosti prenašati, kar se je pokazalo v naraščanju duševnih bolezni in izgorelosti. Ne mladi, ne stari – nihče ni bil usposobljen, nihče pripravljen. Le na eni točki je naš prijatelj, tisti, ki naj bi nam pomagal in lajšal življenje, postal tudi naš ne-prijatelj. Še dober mesec nazaj smo mislili, da bodo posledice prepovedi druženja med Covidom težava in izziv naše prihodnosti. Morda se nam kolca po tem … Morda pa je v tem odgovor: vse se preživi, če je le druženje? Saj vemo, da so gostilne odprte tudi v času vojne. Morda pa je bolj preprosto: vse preživimo. In hkrati nič.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.