Tečna sem, pa ne vem čemu? #Ajdapiše
Hudič je, ko je človek tečen in ne ve, čemu. Lahko sije sonce, pada sneg ali pa prekle z neba – vseeno je. Ko si slabe volje, si slabe volje. In včasih si preprosto slabe volje. Kako se soočamo s tem in ali o tem govorimo?
Vsi že vemo, da je ena največjih pasti in nevarnosti družbenih omrežij »optična sreča«. Vse izgleda popolno, sončno in sanjsko. Srečno. Radi objavimo fotografije potovanj, rojstnih dni, porok in vseh tistih lepih trenutkov, ko smo vsi nasmejani. Priznam, še vedno me močno ob živce spravi, ko mi nekdo reče »nasmej se« in fotografira samo mene. S telefonom. Kajti časi, ko si lahko naredil zgolj eno sliko sebe, črno – belo, in to imel za naslednjih dvajset let, so mimo. Na telefonih imamo toliko slik, da dokupujemo prostor za shranjevanje le-teh. Zakaj torej obveza, da se moramo smejati? Če imam 20 slik enega dne, mar ni najbolj logično in normalno, da nisem na vseh nasmejana? Fotografija danes ni več tisto, kar je bila. Zato bi bilo smotrno, da bolj ujame realen trenutek. Sicer je vse »fake«, mar ne? In, ali je res tako lepo gledati le nasmejane obraze?
Pred dnevi sem gledala posnetek Gimnazije Poljane, katere dijakinja sem bila. Gimnazijski časi so bili res vrhunski in posnetek me je še dodatno spomnil na to. Toda po pogovoru z mojo družbo prijateljic, nekdanjih gimnazijskih sošolk, smo ugotovile, da posnetek je sicer zelo lep, nostalgičen, vendar pa so bili tudi predmeti in profesorji, ki niso navdušili. Predvsem pa, četudi je to bilo eno najlepših obdobij mojega življenja, je bilo to tudi zelo težko obdobje. Najstniška leta niso lahka. Ugotavljaš, kdo si in spoznavaš svet. Občutek imaš, da te nihče ne razume. Toda tega ni na tem posnetku. Ni niti na fotografijah, ki jih imam iz tistega časa. Toda iz tistega časa imam nekaj fotografij in ne toliko kot jih je danes na telefonih in družbenih omrežjih.
Kaj torej je na fotografijah? Ujeti delčki zgodbe. Naš spomin je selektiven in vprašanje je, česa se sploh spomnimo. Vendar me bolj kot to zanima – zakaj delimo le srečo? Mar smo v svoji notranjosti res tako plehki, da si želimo le všečkov in se pretvarjati, da smo bolj idealni kot smo? Da nam zavidajo? In mi zavidamo drugim … Saj vsi vemo, da je vse to le ujet trenutek?
Popolno stanovanje, popolna družina, popolna mama, popolni otroci, popoln pes. Pri popolno obloženi mizi. Sekunda, ki ujame ta popolni trenutek. Ne ujame pa tišine med zakoncema, kreganje na otroke, psa, ki je polulal preprogo, pečenke, ki se je zažgala … Tega ni na spletu.
Ni vse umetno. Je tudi prava sreča na teh fotografijah, je iskrenost. Prav je, da to delimo, ker sreča in veselje se potencirata z deljenjem. Pri žalosti je pa ravno nasprotno. Bolj jo tlačimo vase, večja postaja. Tečnoba, depresija, jeza … Vsa negativna čustva. Najbolj osvobajajoče dejanje je na vprašanje, kako si, odgovoriti po pravici – »za en drek«. Objaviti fotografijo in iskreno povedati, danes gre vse narobe. To ni smiljenje sebi. Ni iskanje pozornosti. Tako naravno je kot deljenje sreče. Mi sami si delamo pekel, ker slabe trenutke skrivamo. Jokamo v samoti. Iz teh slabih trenutkov delamo »slona«. Kajti v življenju vse mine – mine sreča in mine nesreča. Slabo se počutimo in potem namesto, da bi to preprosto sprejeli, kot sprejmemo srečo, se sekiramo dodatno, ker se slabo počutimo. V tem primeru žal dva minusa nista plus. Ko ste srečni, se sprašujeta, čemu? Ali preprosto uživate v trenutku? Seveda bi bilo smotrno se ustaviti in pomisliti, kaj nas je razveselilo, zato da bi to doživeli večkrat. Vendar tega ne naredimo velikokrat. Smo v trenutku. Srečni. Zato verjamem, da je včasih najboljši recept za premagovanje tistih slabih trenutkov, žalosti in tečnobe, zgolj to, da pustimo, naj minejo in nas zapustijo.
Če si drzneš in iskreno objaviš tudi tisti trenutek, ko ni vse sončno, je odziv ljudi drugačen kot pri srečnih fotografijah in story-ih na družbenih omrežjih. Ljudje te imajo radi in jih skrbi, zato te povprašajo, če si v redu. Kar je lepa gesta. Vseeno pa lahko preizprašujemo tudi to – kajti ljudje te vprašajo, čemu si žalosten kot da to ni nekaj normalnega. Kajti ko si srečen, te ne vprašajo. Je »bolj normalno«, da smo srečni. Ni luštno biti žalosten, vendar ni realno biti ves čas srečen. Življenje je tudi žalost in s tem ni nič narobe.
Močno verjamem v naslednjo misel – če želiš videti spremembo v svetu, jo naredi. Kajti opažam paradoks v tem, da vsi jamramo, kako so družbena omrežja polna navideznega in umetnega veselja, kjer manjka iskrenosti. Potem pa naredimo točno to stvar, objavimo le veselje. Ne rabimo sedaj zapolniti profilov z jokom in brazgotinami, toda moramo pa se zavedati, to navidezno popolnost USTVARJAMO tudi mi sami. Pomanjkanje iskrenosti ni težava 21. stoletja in njenih družbenih omrežij. Prikazovanje bolj sončne realnosti kot le-ta dejansko je, obstaja tudi v realnem svetu. To je na koncu dneva prava težava.
Želela bi si, da črtamo odgovor »v redu« na vprašanje, kako si. Pa saj ni nič narobe z biti v redu. Je namreč super, če si v redu. Ker je to zmernost in to bi morali iskati. Narobe je, ker to zamrmramo in ne odgovorimo po pravici. Kako si? Fantastično za umret, slabo za bruhat? Ej, čist okej. Nima veze. Le naj bo iskreno. Ker vse mine.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.