Tam čez Muro, kjer ajda cveti #Ajdapiše

ZDAJ JE ČAS. Moja Slovenija je kampanja, ki jo je vodila STO (Slovenska turistična organizacija), tudi v sodelovanju z Uradom Vlade RS za komuniciranje, v letošnjem letu zaradi virusa in korone. Zame je bil čas za Prekmurje.

Prva stvar, ki jo moraš opaziti, ko se voziš tam preko Mure, so ravnine, ki jih v naših domžalskih krajih nismo vajeni. Oziram se in iščem tisti znani domači razgled – tam, kjer takoj opaziš Kamniško sedlo, v teh dneh že zasneženo, ki se bohoti med Planjavo in Brano. Ne vidiš tega. Tudi ne moreš poiskati Krvavca in Velike planine. Tukaj je povsod daleč naokoli ravnina. In polja.

Ko se pripelješ v te konce, ob avtocesti vidiš famozen objekt – EXPANO. Vrata v Pomurje. Po svetovni razstavi v Milanu 2015, kjer je ta objekt stal, se je Mestna Občina Murska Sobota uspešno prijavila na razpis – degradirano območje so razvili v pravo turistično atrakcijo. V objektu se nahaja restavracija in kavarna ter muzej, ob stavbi pa je Soboško jezero, ki sploh v poletnih mesecih obljublja mnoge športne aktivnosti.

Pa da razčistimo nekaj, kar tudi sama nisem bila prepričana – Prekmurje, Pomurje, Porabje, Prlekija? Kje je kaj? Pomurje je pokrajina na severovzhodu Slovenije ob Muri. Na desnem bregu te reke sta Štajerska in Prlekija, na levem bregu pa se razteza Prekmurje. Porabje je madžarska pokrajina na skrajnem zahodu države ob meji s Slovenijo. Včasih pomislim, da je smešno, koliko stvari, ki smo se jih učila v šoli, sem že pozabila. Pa bi jih bilo smotrno vedeti.

Murska Sobota je prijetno mesto. Vendar, glede na to, da je središče neke pokrajine, se zdi tako majhno in prazno v primerjavi z našimi Domžalami. Sploh, ko pomisliš, da se nahajaš v mestni občini (najmanjši v Sloveniji), mi »smo pa samo občina.« Murska Sobota ima dobrih 11.000 prebivalcev, nas je že krepko čez 12.000. To govorimo o mestih – če pa primerjamo občini, pa ima prva okoli 18.000, nas je preko 36.000. Park sredi mesta je lep, poln dreves. Lepo je obnovljena ena glavnih promenad, zelo zanimiv pa je lokal sredi mesta po imenu Bunker. Postapokalitičen lokal, ki ponuja predvsem burgerje in pivo. Vsi detajli lokala so urjeni v skladu z atmosfero – sediš na starih sedežih iz avtomobilov, zatemnjeno je, skulpture »borcev« so povsod naokoli. Kot pravi lokal patriot sem seveda pila točeni Bunker, ki ga dela ihanski Hopsbrew.

Grad sredi Murske Sobote, v katerem se nahaja Pomurski muzej, pa žal ni tako obnovljen kot bi si človek želel. Notranjost je bogata, zunanjost pa bi potrebovala boljšega vzdrževanja. Pa ni edini v tej regiji. Čutim to, kar čutimo vsi – žalost, da ne uspemo bolje počrpati evropskih sredstev in obnoviti te naše stare gradove. Vendar ni le krivda države in občin – mnogi gradovi so namreč v lasti zasebnikov in žalosti, da te roke niso vizionarske in sposobne, da bi gradove obnovili. Kot so bile vizionarske tiste, ki so financirale gradnjo davno nekoč.

Vendar pa Prekmurje ponuja še mnogo več. Ponuja kolesarjenje ob Muri, obisk otoka ljubezni in starih mlinov. Navsezadnje tudi z brodom preko reke. Pa niso le ravnine – ponuja kolesarjenje tudi po gričkih, saj je tukaj kar nekaj vinorodnih območij. Več tistih najbolj znanih vinskih hiš se sicer nahaja na drugi strani Mure, med mojimi najljubšimi so zagotovo Radgonske gorice, saj sem ljubiteljica penin. Prekmurje ponuja bogato kulinarično ponudbo, zagotovo pa je najbolj znana prekmurska gibanica. Če greš na Bled, se ne moreš izogniti kremšniti, tukaj enako velja za gibanico. Preprosto jo moraš poskusiti, pa četudi morda nisi ljubitelj maka. Prekmurje je tudi dom nekaterih uspešnih podjetij, ki proizvajajo kakovostne izdelke – recimo Lušt paradižnik. Sploh v teh časih je še bolj ključno, da spodbujamo slovensko proizvodnjo hrane. Podjetje Paradajz d.o.o. vam na svoji lokaciji ponuja tudi degustacijo paradižnikov. Vendar to ni le kraj uspehov, temveč žal tako tudi kot v drugih delih Slovenije, je moč najti pogorišče nekoč uspešnih slovenskih podjetij – večkrat se vprašam, je bila res nesposobnost prilagoditve novemu, svetovnemu trgu, ali pa nas v prihodnosti čaka še mnogo odkritih zgodb o tajkunih, ki so pokradli denar, predvsem pa uničili našo bogato dediščino? Tako si žal nisem uspela kupiti novega plašča v Muri. Na poti v Prekmurje sem se sicer ustavila v Polzeli – v Sloveniji proizvodnje teh najboljših najlonk ni več, znamka pa še živi. Delajo v Turčiji in Italiji, kjer je sicer Polzela že prej imela del proizvodnje. Predlagam, da sicer ne zanemarimo svoje nostalgije, temveč pa se predvsem usmerimo v prihodnost. Dejanje Plestenjaka, ki je ravno kupil Muro, je hvalevredno, vendar naj nostalgiji sledi tudi aktivnost. Pravi junaki v naši Sloveniji so tisti poslovneži, ki so ohranili slovensko proizvodnjo in jo peljejo naprej. Zato pravim, manj pasivne nostalgije, več odgovornega potrošništva!

Kaj vse se še nahaja v Prekmurju? Lendava s svojim stolpom Vinarium, mnoge vinske poti, zdravilna termalna voda, tropski vrt z orhidejami in še in še. Čuti se bližina Madžarske, saj ko zaviješ v vasice opaziš, da so hiše mnogo bolj skupaj kot pri nas, predvsem pa, da so vhodi v stanovanjske objekte z zadnje strani in ne s ceste. Čeprav Prekmurje ni daleč od Domžal, pa je vseeno drugačno. Je regija, ki jo obiščeš, pa se želiš vrniti. Ne ponuja toliko kot tiste lokacije, ki smo jih obiskovali pred zaprtjem meja. Tista velika mesta, ki jih lahko obiščeš za več mesecev, pa še vedno ne boš vsega spoznal. Vendar pa je v majhnosti prav poseben čar. Prekmurje ti namreč hitro deluje domače. In ponovno ga želiš obiskati prav zato. To je tudi naredil lastnik hiše, v kateri sem stanovala – Ljubljančan, ki je kupil staro hišo v slabem stanju, jo prenovil in odprl Apartma Kokoro. Ker tukaj se sprostiš. Umiriš svoj ritem. Se spomniš, da morda nam ni treba prepotovati celega sveta in spoznati vse. Temveč lahko začnemo z nečem drugim – spoznavanjem samega sebe.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Opomba avtorice: Čeprav je trenutno naša regija zaprta, pa verjamem, da nas čakajo lepši časi in mnoga potovanja. Predlagam, da izkoristimo čas za premislek ne le o odgovornem potrošništvu, temveč tudi odgovornem turizmu. Ko bo svet spet odprt, bomo leteli za 5 dni v Tunizijo za 299 evrov, ali pa morda obiskali slovenske kotičke in podprli domače obrtnike, gostince ter domačo proizvodnjo? Navsezadnje bomo podprli sami sebe.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi