SVOBODNO! Za legalizacijo kokaina in prostitucije. #Ajdapiše

Hec, volilni. V teh dneh namreč vsi obljubljajo vse možno in zanimalo me je, kakšne volilne slogane so si izbrali kandidati. Kaj je namen sloganov? Po eni strani pritegnejo volivca, po drugi strani pa naj bi slogan predstavljaj tisto najpomembnejšo vrednoto, element oziroma politični načrt, strategijo. Nisem navedla vseh strank, uporabila pa sem slogane, ki sem jih našla na njihovih spletnih straneh, družbenih omrežjih ali pa plakatih.

  • SDS: Gradimo Slovenijo #Zate
  • Gibanje Svoboda: Svoboda. (Zaslužimo si boljšo državo.)
  • SD: Drugače.
  • N.Si: Za vse ljudi. (Odločno naprej. Verjamem.)
  • Levica: Za Evropo ljudi, ne kapitala.
  • Povežimo slovenijo (Slovenska Ljudska Stranka (Sls), Nova Ljudska Stranka (Nls), Novi Socialni Demokrati (Ns), Zeleni Slovenije (Zeleni), Konkretno): Povežimo Slovenijo.
  • SAB: Naredimo, kar je treba
  • Naša dežela (Aleksandra Pivec): Prišel je čas, za Našo deželo!
  • LMŠ: Normalizacija. Rešitve. Razvoj.
  • DeSUS: Za vse generacije.
  • SNS: Zmago. (Ljubezen do domovine, slovenskega naroda, kulture in odločitev za dobrobit naroda je naše vodilo.)
  • Strank Resni.ca: Resni.ca. (Skupaj lahko ponovno osvobodimo Slovenijo.)

Zanimivo bi bilo vedeti, ne le zakaj so se stranke odločile za določene besede, temveč predvsem kako je potekal način izbire teh besed. Ali so jih izbrali zato, ker se dobro slišijo ali pa ima izbira močnejše temelje: torej poznajo svoje najpomembnejše vrednote, najpomembnejše cilje svoje kampanje, hkrati pa so preučili svoje potencialne volivce in njihove želje? Vprašanje je namreč, kako ad hoc se v Sloveniji lotevajo političnih kampanj ali pa gre za dejanske strategije in načrtovanja.

SDS se je s svojim sloganom odločila, da kampanjo utemelji na podlagi (dobrega?) dela zadnjih dveh let. Na vladnih straneh lahko najdete tudi projekte in investicije, ki jih je država (so)financirala 2021 – 2022 oziroma so načrtovane za prihodnost, razdelili pa so jih po občinah. Poimenovali so jih kar »vladni projekti za razvoj občin«. Primer: preureditev jedilnice na OŠ Rodica, 1.2 mil € – navedeno je kot vladni projekt, šele v nadaljevanju piše, da so to vrednosti celotnih projektov. Slednji projekt je namreč financirala in v celoti izpeljala Občina Domžale, ki se je tudi potem prijavila na razpis Ministrstva za šolstvo in tam pridobila državna sredstva – vendar dobrih 300.000 €. To je zgolj primer, katerega poznam – koliko pa je še vseh teh stvari, s katerimi se Janša kiti, pa niso njihova odličja (bodisi so stari projekti; evropski denar; občinski denar in podobno). Vendar to pač je politični PR in zato moramo znati brati med vrsticami. Nekateri državljani verjamejo, da je Janša dobro vodil državo v teh dveh letih epidemije, drugi mu očitajo zlorabo oblasti, zatiranje. Nekaterim je všeč njegovo nastopaštvo v odnosu do Rusije in v zaščito Ukrajine, nekaterim ne. Volitve bodo pokazale, ali Slovenci vidimo, da je delal dobro – bo okrepil svojo volilno bazo z več glasovi ali ne?

Na nasprotno pozicijo se je postavila Golobova Svoboda, ki Janši očita slabo vodenje države in zatorej »si zaslužimo boljše«. Retorika njihove kampanje ni zasnovana na podlagi vrednot stranke, temveč na bazi potencialnih volivcev – to so pa vsi tisti, ki stojijo nasproti Janši in so v tem obdobju intenzivno kolesarili. Janši očitajo kratenje (človeških) pravic in uničevanje kulture, zatorej zahtevajo svobodo! Slednja ima v našem prostoru veliko veljavo – vedno smo se prerekali, da nam vladajo iz Dunaja, Beograda in sedaj Bruslja ter vsaj na retorični ravni hrepeneli po svobodi. Še iz obdobja druge svetovne vojne pa na levi strani še toliko bolj tli ta ogenj, da se je za svobodno potrebno vedno boriti. Logično je torej, da Golob množično združuje in navdušuje volivce na levi strani. Njegov politični slogan je enostaven, naši možgani takoj odreagirajo – seveda hočemo svobodo! Ali je le dobra kampanja, ali pa bi ob zmagi uspel uveljaviti konkretne spremembe, pa bodo pokazali volivci in čas.

Na podoben način se je kampanje lotil tudi Stevanović, ki tudi želi »osvoboditi« Slovenijo. Resnica pa je navsezadnje tako pomembna kot svoboda, kajne? Dve močni besedi. Dve močni vrednoti, po katerih hrepenimo. Pa se vedno znova vprašam: smo pripravljeni plačati ceno za svobodo, ceno za resnico? Ali pa le v teoriji kličemo po njima, rajši pa ostajamo v svojem udobju.

Na nasprotni breg Janše se postavlja tudi SD, ki obljublja »drugače« – drugačno politiko, drugačno vodenje. Da je drugače namiguje že samo dejstvo, da je Janša moški, sedaj pa se obljublja vodenje ženske. Da je uspeh manjši kot pri Golobu, ni kriva kampanja, temveč dejstvo, da SD lahko obljublja drugače, vendar kaj pravzaprav to pomeni, ko pa je stranka že večkrat vodila državo in glede na upad volivcev, očitno to ni počela dobro. SD ima svojo staro bazo volivcev, ki se je skozi leta občutno zmanjšala. Morda Fajonova obljublja drugačno politiko, kot jo je imel SD v času Pahorja, Židana in drugih, vendar pa je vprašljivo, če bodo volivci temu verjeli. Fajonovi namreč lahko veliko očitamo za nazaj, tako njej kot pa predvsem sami stranki, medtem ko pri Golobu to ne moremo in zato njemu lahko še (naivno) verjamemo. Saj navsezadnje pa se vera in svoboda nahajata na podobnem polu.

Čeprav je Tonin obljubljal, da bo NSi veliko presenečenje volitev, pa ankete na to ne kažejo. Njegovi slogani niso prepričljivi, da bazirajo na svojih starih (krščanskih) volivcih pa nakazuje tudi izbira besed, ki jih najdete na volilnih panojih – »verjamem«. V kaj točno, ne vem. Uspehe zadnjih dveh let si kot vodilna stranka pripisuje SDS, tako da NSi sicer lahko prepričuje volivce s tem, kaj so dosegli njihovi poslanci in ministri, vendar (očitno) neuspešno. Po drugi strani pa dobiva kot koalicija vse kritike. Ne njihova politika, ne njihova kampanja ni zares drugačna kot je bila vse od prevzema vodenja stranke s strani Tonina, zatorej ne čudi, da se njihova statistka ne spremeni. Volili jih bodo tisti, ki so jih že volili.

Enako verjetno lahko rečemo za Levico. Njihova politika in retorika sta jasni že nekaj let in zato tudi njihovi slogani ne presenečajo – nagovarjajo ljudi, nakazujejo na boj za delavca, najbolj navadnega človeka. Enako je tudi s stranko DeSUS, ki pa je morda zaradi »kraje« svojih volivcev s strani stranke SAB, odločila, da poudari svojo zavzetost za več generacij, ne le upokojence.

SAB se osredotoča podobno kot SDS – le da na starejše lovorike. Bratuškova tako že vsa leta zagovarja uspehe, ki jih je dosegla kot premierka. Je res naredila dobre poteze v tistem obdobju? Saj veste, kako pravijo (in to velja za vse stranke): če laž poveš dovoljkrat, postane resnica. Zatorej tudi izven svoje obstoječe volilne baze verjetno ne bo uspelo Šarcu, ki sicer tako kot Fajonova, Golob in Stevanović ponuja drugačno politiko kot Janša (normalizacija – ker »Janševa politika ni normalna«), hkrati pa temelji na tistih dveh letih vodenja države in obljublja rešitve ter razvoj, ker on to zna in ve.

Pivčeva nagovarja svojo volilno bazo z izbiro besede »dežela«, v sami Ljubljanski kotlini pa nima neke podpore. Stranke in liste, ki so se povezale v »Povežimo Slovenijo«, so spoznale, da samostojno ne pridejo v parlament, ljudje pa seveda radi govorimo o sodelovanju in povezovanju. Koliko tega se v praksi udejanji, pa je drugo vprašanje. Zagotovo najbolj ironični plakati po Sloveniji pa so tisti od SNS – Zmago, ki obljublja zmago. Dober retorik, ki pozna psihologijo ljudi in množic, vedno znova pred volitvami uspe prepričati nekaj volivcev (na zadnjih celo slabih 37.000 ljudi!). Na soočenjih razglablja o vsem tistem, kar bi bilo dobro narediti, in gledalec hitro pozabi – imel je priložnost že večkrat kot član koalicije, da uveljavi spremembe. Pa jih je? Kaj vse bi bilo dobro, če bi le …

Politika je upravljanje našega denarja in vodenje naše države, volitve pa so resna stvar. Toda pri volitvah izjemno veliko vlogo igra sposobnost prepričevanja in vera volivcev. Vera volivcev v sposobnost tistih, ki jih bodo volili. Volitve tako niso objektivna stvar, temveč tudi igra čustev. In besede so pomembne! Naloga nas državljanov je prepoznati te igre in voliti (#pejtevolt!). Ironično: voliti v najboljši veri.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi