Sužnjelastništvo v Sloveniji #Ajdapiše

Ta teden smo lahko v medijih brali o izkoriščanju delavcev v primerih Marinbluja in Selee. Ne gre le za kršenje delovnopravne zakonodaje, temveč »osnovnih civilizacijskih norm«. Samo po sebi to ni suženjstvo, vsekakor pa gre za prisilno delo in torej posledično del trgovine z ljudmi. To ni osamljen primer, pogosto je namreč izkoriščanje delavcev v Sloveniji, predvsem tujcev, ki svojih pravic ne poznajo. Slednji zaradi strahu pristanejo na vse pogoje dela. Mislite, da to ni naša stvar? Vsekakor je. kajti ko delodajalec najde delovno silo, ki je pripravljena delati pod takimi pogoji, to ustvarjata neenakomerne pogoje za vse nas ta tem delovnem trgu. Globalni trg že tako ustvarja nepravične pogoje, takšne in podobne anomalije v lastni državi pa ne le da uničujejo naše delavske pravice, temveč hkrati tudi nastavljajo ogledalo naši družbi.

Tudi letošnja soočenja pred državnozborskimi volitvami so v ospredje postavila vprašanja o gospodarstvu, predvsem pa že tradicionalno postavila na dva bregova delodajalce in delavce. NSi izrazito nastopa v vlogi stranke, ki brani interese (privatnega) trga in opeva hvalo gospodarstvenikom, ki so motor naše družbe. Na drugo stran pa se vidnejše postavlja Levica kot stranka, ki zagovarja delavce. Sta bregova res dva? So res gospodarstveniki, podjetniki, ki izkoriščajo in delavci, ki trpijo? Oziroma podjetniki, ki ustvarjajo in trpijo, ker financirajo našo državo in rešujejo birokratske zaplete, hkrati pa delavci, ki le izkoriščajo svoje pravice? Verjetno je tako kot vse v življenju, ko nič ni črno-belo, temveč so različni odtenki sive. So ljudje, ki izkoriščajo. Pa naj dajejo ali opravljajo delo. Vprašanje je, kje je država? Ali naša država dobro ukrepa? Zakaj prihaja do anomalij, predvsem pa: ali jih uspešno rešujemo?

Pred leti, ko so propadala večja gradbena podjetja in se je ugotovilo, da so sami izvajalci del nepoplačani, torej manjša gradbena podjetja in obrtniki, ki so kot podizvajalci opravljali storitve, se je postavila primerjava z Nemčijo, kjer takšnih anomalij ni oziroma so manjše. Ker je zakonodaja urejena drugače. Škoda, ki je bila narejena, je bila narejena in je ni mogoče popraviti. Slišali smo tudi za primere obrtnikov, ki so naredili samomore, ker niso mogli poplačati dolgov. Teh tragedij se ne da spremeniti. Preteklosti ne moremo spremeniti, toda lahko delujemo v sedanjosti in krojimo prihodnost. Pa jo?

Seznam stvari, ki so se med epidemijo odvrtele narobe, krivično, nezakonito in nepravično je dolg. Vsekakor pa je zame bil to predvsem čas, ko se je kristalno jasno pokazalo, da so mogoče hitre spremembe v državi. Hitra in radikalne! Če je le volja. Dolga leta smo poslušali o inšpektorjih, ki so imeli zvezane roke na vseh področjih – potem so pa v času korone hitro postopali drugače in ugotovili smo, da so kar vsi inšpektorji lahko pridobili določena pooblastila. Zakonodaja se je hitro spreminjala in sprejemali smo celo tako radikalne ukrepe kot je zapiranje šol, občinskih meja in še kaj podobnega. Postopki so bili morda tudi nezakoniti, kar sodišča ugotavljajo v teh dneh, toda sami ukrepi pa niso bili nezakoniti, ker so jih v podobni meri uporabljale tudi druge države. Je torej naša vlada tako hitro ukrepala, ker se je upala, saj je to videla pri sosedih? Odgovor, zakaj se je tako hitro ukrepalo in se v »normalnih« časih ne ukrepa, vidim predvsem v pomanjkanju interesa. Očitno v naši državi tisti, ki imajo moč, nimajo interesa reševati določenih temnih madežev naše države. To kar se je zgodilo ta teden je zgolj eden izmed primerov prisilnega dela in trgovine z ljudmi v državi. Imamo društva, ki poročajo o anomalijah, imamo poročila, ki kažejo na nepravilnosti in vsako leto znova opozarjajo na iste težave, ki pa se jih ne reši. Zakaj?

Kdaj so se zabrisale meje med dovoljenim in sprejemljivim? Verjetno je nostalgično verjeti, da je bilo včasih bolje in da so ljudje se med seboj obravnavali bolj človeško. Tako težko rečem, ali je bilo izkoriščanja več včasih ali danes. Dejstvo pa je, da obstaja in upam, da se strinjamo, da to preprosto in zelo enostavno ni prav. Ponovno se mi zdi, da svet raste v tehnološkem napredku, na družbeno civilizacijskem pa čisto nič. Govorimo o digitalizaciji, zelenem preboju v gospodarstvu, pa o razvoju robotike in še kaj. Kdaj pa govorimo o humanizmu? O odnosu, ki ga imamo drug do drugega?

Vsak primer izkoriščanja, vsak primer nasilja (fizičnega, spolnega, navsezadnje tudi verbalnega) in vsak primer vandalizma je priložnost, da se vprašamo, kaj delamo kot družba narobe. Zakaj naše institucije ne ukrepajo? Zakaj pride do tega? In kaj bomo naredili? Kajti vsak tak primer, vsako anomalijo, bi morali uporabiti kot jasen primer za prihodnost: tega pri nas ne odobravamo, tega pri nas ne dovolimo in ukrepamo hitro ter ostro! Le takšen način bi bil zgled za vse tiste, ki izkoriščajo, da bi morda dvakrat premislili, kaj delajo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.