Stroka ne sme razpasti pri živem telesu v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo #Benjaminovglas

Včasih je bila stroka bolj hierarhična, vloge v stroki so bile jasno opredeljene in vedelo se je, kdo ima kakšno težo v odločevalskem procesu, kjer se je odločalo o strokovnih odločitvah, ki so bile pomembne za družbo. Te odločitve so bile praviloma ljudstvu skomunicirane prek zaupanja vrednih in izkušenih strokovnjakov, z močnimi etičnimi in moralnimi standardi, ki so jih živeli v vsakdanu. Ti strokovnjaki so dejansko predstavljali kolektivno stroko, saj so se zavedali, da zastopajo stroko kot celoto, in ne (le) svoje dobro strokovno ime ali svoje naključno mnenje.

Demokratizacija odločanja in izražanja nam je v zadnjem obdobju prinesla vrsto izzivov, ki so plod liberalizacije družbe. Absolutno odprtemu prostoru za svobodo govora in izražanja ter uveljavitev človekovih pravic velikokrat za normalno delovanje družbe ne sledijo najmanj enako pomembne – dolžnosti. Zdi se mi prav, da se je prostor odprl za izražanje najrazličnejših mnenj posameznikov, ki odpirajo razmisleke glede družbenih tem. Je pa res, da se je pri izražanju mnenj posameznik znašel v novi vlogi, in sicer presojevalca o tem, kaj je in kaj ni dopustno in prav povedano javno iz ust npr. predstavnika stroke v zdravstvu. Ravno glede zdravstva smo v tem trenutku najbolj občutljivi. In tu se zato liberalizacija in množica nestrokovnih mnenj najbolj čuti.

Opažam, da se je nekoč kolektivna stroka v današnjem času individualizirala na način, da vsak (ne)strokovnjak lahko interpretira stroko na podlagi svojega mnenja ali izkušnje, ki ni niti malo uglašena s kolektivno izkušnjo, ki jo lahko zastopa samo stroka. Hitrejši razvoj tega procesa je možno pripisati tudi družbenim omrežjem, ki nudijo orodja neposrednega komuniciranja z množicami, kar lahko po hitrem postopku privede do nesporazuma in zmede laikov, ki izvira iz (ne)strokovnih individualnih stališč in mnenj posameznikov v stroki.

Menim, da je za družbo pomembno, da ima nekaj močnih izkušenih posameznikov strokovnjakov, ki imajo ugled znotraj stroke in posedujejo močne etične in moralne standarde, na katerih se gradi dolgoročno zaupanje javnosti. Ni dobro, da se stroka na odprtem prepira, kdo ima prav. Prav je, da se stroka glede ključnih vprašanj, ki zadevajo zdravstvo, strinja. V nasprotnem primeru se lahko zgodi povečanje nezaupanja v zdravstveno stroko, ki po mojem mnenju ni upravičeno, saj v tem primeru temelji le na neuspešnem komuniciranju znotraj stroke in stroke z javnostjo, kar pa sicer nima veliko skupnega s ključno vlogo stroke – izvajanjem kvalitetnih zdravstvenih storitev.

Stroka ne sme razpasti pri živem telesu v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo. Zato bi bilo dobro, da se vzpostavijo komunikacijski kanali, po katerih bodo strokovnjaki lahko soočili odkrito svoje izkušnje in argumente, pripravili skupna stališča in jih nato sporočili javnosti. Takšno stroko rabimo prav v tem trenutku.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.