STOP: čas je za ODKLOP #Ajdapiše

Nor oktober, nor november. Kdaj je dovolj? Je že preveč?

Dva tedna nazaj sem pisala o pomembnem vprašanju – kdaj nam je dovolj? Vendar sem v tem času spoznala, da je morda čas spraševanja mimo. Da smo že tako zelo zabredli v hitrost življenja, ki ni »normalna«, da je edini odgovor le še en: STOP.

Zame osebno sta oktober in november, ki prihaja, kaotična in nora. Urnik imam tako poln, da na vprašanje, kako sem, odgovorim: lovim svoj lasten rep in ne vem, kje se me drži lastna glava. Ni vprašanje, kdaj je preveč, ker je odgovor jasen – preveč je. Vse utopije, ki smo jih imeli v času korone, da se bo svet ustavil, da bomo zopet zaživeli v skladu z naravo in našim lastnim, prirojenim ritmom, so se utopile. Nič ni počasneje. Vse je postalo še hitreje, še bolj kaotično.

In v tem norem kaosu, sem se v sredo odločila, da si vzamem čas zase. Izklopila sem telefon, odpovedala vse sestanke in rekla, tukaj sem, tukaj in sedaj. Odpravila sem se na Rudnik, kjer moja prijateljica Martina vodi kozmetični salon z imenom Ritualnica. Povabila me je na dogodek Dotik. Dejansko smo se pogovarjale in učile o najbolj osnovni stvari – dotik samega sebe. Martina se ukvarja z nego kože, tako da nas je naučila pravilnega umivanja obraza, masaže obraza in mešanja mask za nego kože. Hkrati s tem osnovnim znanjem pa nam je podala globlji uvid v slovensko preteklost, ko so tukaj živeli še pogani in je bilo čarovništvo še kako živo. Pa ne tiste čarovnice, ki so jih sežigali na grmadi, temveč čarovnice, ki so zdravile. Ki so poznale osnove bivanja. Vse tisto, kar se danes pozablja. Pozablja, pa hkrati prodaja za zelo dober denar. Ali pa kot neko super inovativnost – recimo Wim Hof metoda, pa japonska gozdna kopel – vse stvari, ki so bile našim prednikom že kristalno jasna in naravna.

Kaj pa je navsezadnje potrošništvo? Je zadovoljevanje lastnih potreb. Toda to potrošništvo postaja vse bolj umetno. Zadovoljujemo neke potrebe, ki pa jih ne zadovoljimo. Ker se ne vrnemo k osnovam. Kajti, kaj pa potrebuje človek? Zelo malo. Potrebuje spanec, hrano, pijačo, dotik sočloveka in pristnost bivanja. Toda ker smo se odmaknili od narave in samega sebe, pa potrebe zadovoljujemo na drugačen način. In ker ne uspemo, kupujemo vse več. Pa se sploh vprašamo, kaj delamo? Zakaj toliko denarja namenimo recimo za nego telesa? Da se počutimo dobro ali izgledamo dobro? In kaj je namen? Izgledati mlad ali ubežati starosti? Jemljemo kredite, da zadovoljimo neke instant potrebe, ki nam ne prinesejo sreče na dolgi rok.

Življenje doživljamo kot linearno premico – vedno naprej in navzgor. Realnost je drugačna. Včasih se zgodi, da moramo pasti in se nekaj naučiti. Predvsem pa je pomemben koncept »od – učenja«. Torej, da pozabimo nekaj, kar smo mislili, da je pravilno in da je sveto. Čeprav nas zgodovina v šoli uči, da so bili razsvetljenstvo, industrializacija in francoska revolucija nekaj najboljšega za nas – pa je v času tega napredka, ki s seboj nosi depresijo, izgorelost in odtujenost, čas za vprašanje: je to res napredek?

Moramo se večkrat ustaviti in razmisliti: kaj hočemo? Kaj nas bo zares osrečilo? Še več? NE. Že dolgo ni odgovor še več. Odgovor je PRAVE stvari. Tiste najpomembnejše, ki nas zares osrečijo. PRISTNOST.

Zakaj kupujemo milijon preparatov za nego kože? Ker si ne vzamemo pet minut časa, da si z vodo temeljito izperemo obraz, naredimo ritual in s svojimi lastnimi rokami masažo obraza. Zakaj potrebujemo prehranska dopolnila? Ker nimamo časa, da bi skuhali polnovreden obrok, ki bi vse to vseboval. Morda še bolj ironično: delamo cele dneve in potem smo tako zmatrani, da se počutimo, da si »zaslužimo«, da si kupimo nekaj za razvajanje. In zopet zapravljamo. Zapravljamo za stvari, ki nas zadovoljijo za trenutek. Objavimo nato na družbena omrežja, da za trenutek dobimo občutek všečnosti. Najbolj normalno in človeško je, da želimo ugajati. Vendar bi to morali delati v realnem in ne virtualnem svetu. Se fokusirati na pristnost odnosov, ki jih imamo – do drugih in do sebe. Ne pa jih ovijati v lepa oblačila virtualnosti in dragih oblačil.

Stop. Čas je za odklop.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi