Ste Človek ali Stroj?
Ko tako počasi, v popoldanski vročini grem na kratek sprehod do bližnjega hribčka, marsikaj premlevam in se čudim: na tleh je že listje odpadlo z dreves, kot bi prehitevalo jesen, lastovke v nizkem preletu zajemajo vodo iz Bistrice, a se tudi njim mudi, kam le, na jug? Saj je tukaj zadosti toplo, da bodo zlahka počakale na zimo. Nekdo me na tesno prehiti – mlado dekle na brezzvočnem skiroju, s slušalkami na ušesih me vrže iz razmišljanja, a sem vesela, da me ni podrla na tla. Kot zadnjič mlad fant na kolesu, ki je na balanci imel mobilca in gledal vanj namesto na pot. Ko sva se srečala za ovinkom, sem ga presenetila (on mene še bolj) in je pritisnil na zavoro, da ga je zaneslo in je padel z vso težo na tla. Pobiral se je nekaj časa in zaskrbljeno pogledoval k mobitelu – nisem mu ničesar očitala, a če bi me zadel, bi zagotovo pristala na urgenci. Kaj naj mu rečem? Drugič ne vozi z mobitelom pred nosom? Nima smisla, če ni sam dojel nevarnost svojega početja, ne bi zalegla nobena beseda.
Presenečena sem morala pritrditi besedam dr. Božidara Veljkovića, ki pravi, da se sodoben človek ne »obremenjuje« več z ljubeznijo, bolj pomembna sta uspeh in zaslužek. Napihnjen ego je spremenil naš odnos do ljubezni, večini je bolj do tega, da so ljubljeni, ne pa do tega, da ljubijo. Pozabljamo, da gre za vzajemno čustvo in odnos. »Ljubiti sebe v nekom drugem je izvirna dimenzija tako starševske, prijateljske, spolne kot tudi kakšne druge »nestandardne« ljubezni. Mislimo brez ljubezni in se čudimo, od kod in zakaj nastajajo vojne.« Koliko časa res razmišljamo o ljubezni? Na kakšen način jo dojemajo mladi, tehnološki friki, zasvojeni z vsemi mogočimi tehničnimi novitetami narejenimi prav zato, da bi od njih postali odvisni? Morda si ljubezen izkazujejo brezstično, kot se plačuje v trgovinah – hitro in brez posebne muje? Kaj pa, če je ljubezen laž ali prevara, kot je vera v posmrtno življenje? Naj verjame, kdor hoče!
In, kdo si upa reči kaj proti digitalizaciji in denarju, ki nas čaka v evropskih zakladnicah čeprav si z digitalizacijo procesov največkrat otežujemo življenje. Kot, recimo, gospa, ki je hotela povprašati na FURS o davku in ji je odzivnik, stroj, odgovoril, da je 31. v čakalni vrsti. Ali pa je nekdo drug hotel poslati mail zdravniku pa ga je povratno sporočilo opozorilo, da je to mogoče le preko povezave dozdravnika.si. Na omenjeni povezavi je prejel zavrnitev in je komunikacija bila nemogoča, saj ni vedel, da sporočila ne more poslati, če je zdravnik na dopustu. Seveda lahko pokliče, ko se vrne, a to pomeni, da le v določenih urah in če se mu kdo oglasi preden obupa. Zaradi manjšega števila zaposlenih, ki so jih zamenjali stroji, je gotovo dobiček večji, a je storitev slabša, pravzaprav so ti vrata na katera trkaš, digitalno zaprta.
Zato me preveva sum, da ko tako vehementno govorimo o razvoju, mislimo predvsem na razvoj tehnologije in ne na razvoj človeka. Stroj ne potrebuje ljubezni, potrebuje le baterijo, ali režo za kovanec. Krešimir Mišak, ki opozarja na prihajajoči transhumanizem, pravi: »Vsiliti nam hočejo digitalno identiteto in nas podrediti. Njihov cilj je, da ne bi razvijali zavesti. Odstraniti hočejo dušo človeštva in nas spremeniti v avtomate. Vse to je napovedal že pred stotimi leti izjemni vizionar, Rudolf Steiner.«
Vsak dan, ko se pogledam v ogledalo, preverim, če sem še podobna človeku ali pa se mi iz oči svetijo žetoni in kovanci. Kaj pa kaže vaše ogledalo?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.