Spremembe so edina stalnica – tudi v 2024? #Ajdapiše

Vsi dobro vemo: spremembe so edina stalnica. Pa se dejansko to tudi zavedamo?

Zadnji dnevi v decembru so čas za refleksijo. In vprašam se: kam so šli dnevi? Kam je izginil december? Kam je šlo leto 2023? Priznam, da ne vem. Je krivo to, da se staram – saj pravijo, da vse starejši si, vse hitreje mineva čas. Pa mislim, da ni le to. (Ali pa le upam?) Veliko namreč krivim, kar korono. Vse od pandemije, epidemije, korone naprej čas mineva drugače. Zdi se mi, kot da čas izpuhti v mojih rokah. Ni več oprijemljiv. Ko razmišljam v katerem letu smo, se mi zdi vse enako: 2020 in vse naprej. Tako niti zares ne morem doumeti, da smo dejansko preživeli leto 2023. Da se čez par ur končuje, zaključuje. In pred nami bo leto 2024. Kaj nas čaka?

In ko razmišljam o prihodnosti, pomislim, kje smo danes in kaj je bilo v tem letu. Kako bi opisali 2023? Vojna v Ukrajini se je nadaljevala, začela se je v Izraelu, energetska kriza se je za nas umirjala, prav tako inflacija. Ko pomislim na Covid-19, nisem prepričana … se je res zgodil? Z vsemi ukrepi od zapretij občin naprej – smo to dejansko doživeli ali sanjali? Letošnje leto je bilo namreč prvo, da nismo imeli več kovidnih ukrepov. Vse to z epidemijo se zdi tako paradoksalno: po eni strani sekundo nazaj, po drugi strani pa res ne vem, če se je sploh zgodilo.

V tem duhu pa razmišljam tudi o prihodnosti in pomislim na zelo znano knjigo ter misel: na Zahodu nič novega. In pravzaprav tako zelo res. Nič novega v resnici. Pa zakaj se nam zdi to nekaj nenavadnega, če je to v resnici naša realnost vedno znova? Vemo, da so spremembe stalnica, pa nas vedno znova presenetijo. Kar ne nehamo se čuditi, ko se stvari spremenijo. In čeprav smo v bistvu bistva sprememb (kako bi sicer preživela prilagoditve?), pa teh sprememb ne maramo in niti ne znamo dobro sprejemati. To je zagotovo ena največjih nenavadnosti človeških bitij. Pa se nam niti ne zdi tako … In nadaljujemo iz leta v leto: v pričakovanju stalnic, ko bi dejansko morali vedeti, da nas čakajo le spremembe. Slednje pa so stalnica. In zato: na Zahodu nič novega.

Preden pa zaključim: naj pa vam v poslušanje ponudim še novoletno klasiko – Auld lang syne. Pesem, ki izhaja iz 19. stoletja in je v osnovi predvsem škotska ter govori o preteklosti: o tistih dobrih časih, ki so bili.

Pesem, ki nam v teh sodobnih časih ponudi veliko razmisleka (če želimo misliti). Je prihodnost res linearna? Je prihodnost res boljša? Je preteklost res slabša? Ali pa nam navsezadnje zgodovina lahko ponudi dobre lekcije? Pa ne le lekcije preteklosti, temveč tudi navodila za preteklost? In ne le to: nam preteklost morda vseeno lahko ponudi kakšne ideale po katerih bi lahko zasnovali svet ali imamo dejansko boljše ideje dandanes? Jih imamo zares? Gremo res v to smer?

Naj vam zaželim srečno in zdravo novo leto. Pred leti sem spoznala človeka, ki je imel bogastvo, ni pa imel zdravja in mi je za novo leto rekel – sreče in zdravja – ter razložil, da je v življenju spoznal, da dejansko potrebuješ le dve stvari. Zdravje in srečo, torej. In oboje. Ter samo to. Vse ostalo boš lahko uredil sam. Spremembe prihajajo in spremembe so. V večini nam niso všeč, pa nič zato: vseeno pridejo. Morda pa moramo bolj zaupati sami vase in v naše sposobnosti prilagajanja. Vsekakor pa bi si želela, da začnemo bolj razmišljati: kaj delamo na tem svetu, kaj ustvarjamo in kakšen svet želimo pustiti našim zanamcem. Sreče in zdravja!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.