Spoznaj samega sebe! #Ajdapiše

Rek spoznaj samega sebe ni neka prazna fraza današnjega časa, temveč rek iz davno nekoč. Vsaj iz časa grške Antike, saj je bil ta napis v starem grškem jeziku najden nad vrati delfijskega Apolonovega svetišča. Zapisi pričajo, da je bila nekdaj ta misel tudi vodilo za življenje. In to takšno, ki ni potrebovalo objave na Instagramu, temveč so se ga ljudje držali in ga tudi živeli. Dejanja, ne besede torej.

Je Iran nov Irak? Se odpirajo nove fronte? Je res, da ker ne ustavimo dogajanja v Gazi lahko vlečemo s tem vzporednice iz časa druge svetovne vojne? Je res, da sosednje arabske države molčijo, pri nas pa so najglasnejši tisti, ki tam dol niti ne bi imeli glasu? Je res, da Putina ne skrbi oboroževanje Nata? Kako realno je, da Rusija ni lagala le v primeru Ukrajine in bo prestopila meje še kje drugje? In še vedno ne vemo, kaj se skriva na Antarktiki, kaj je pod egipčanskimi piramidami in zakaj že dolgo več ni nihče pristal na Luni. Ne vemo, ali je cepivo proti covidu delovalo. Ne vemo, ali je Švedska res nastradala zaradi premilih ukrepov. So športniki res bolj umirali? In še vedno umirajo? Ah, še veliko vprašanj lahko naštejem in še več opazk. Pa ne bom.

Vse bolj in vsak dan bolj lahko vidimo, da svet ni v naših rokah. Morda je v rokah neke elite, turodne ali pa res čisto iz nekje drugje. Vendar pa kot pribito drži dejstvo, da ničesar ne moremo storiti. Ko preletim novice, se vsak dan vse bolj zavedam. Svet nekam drvi in mi ga ne moremo ustaviti.

Te vrstice pišem v vročem italijanskem mestu, ko se je temperatura pod trideset spustila šele po osmi uri. Sedim na balkonu z računalnikom v naročju in proseccom v roki ter gledam sosednje bloke. Zelenih dreves je zelo malo. Ne vidim nobenega obzorja, povsod so stavbe in povsod balkoni. Kljub večerni uri so rolete v večini spuščene. Nikogar ni na balkonu, nikogar na oknu, čeprav vidim vsaj 40 balkonov in na hitro ocenjeno vsaj 100 oken … In razmišljam, kako je bilo tukaj v času epidemije in zaprtja, ko sem po spletu gledala posnetke, kako si Italijani prirejajo koncerte na balkonih. Minilo je. Vse mine. Dobro in slabo. Čeprav verjamem, da množice skupaj spreminjamo svet in verjamem, da dobro ali slabo dejanje posameznika spreminja svet (kajti vse je učinek, ko metulj zamahne s krili), pa v teh dneh vse raje preskočim novice in se posvečam sama sebi.

Pa iskreno – sploh niso novice tiste, ki so me odvrnile od branja. Žal sem tako kot večina tudi jaz postala počasi že imuna na vse strahote tega sveta. Kar me bolj straši, so komentarji ljudi, ki jih poznam. Sovražni komentarji, ki mislijo, da so cinični in prefinjeni, inteligentni. Ti isti ljudje zase menijo, da so dovolj brihtni in da vidijo pravo agendo za vsem skupaj. Nekoč sem se naivno spraševala, kako so ljudje preživeli vojno in se v času solz in krvi celo poročali in rojevali otroke. Pa sem spoznala, da je to edini način, da preživiš. Potem mi je ostalo zgolj naivno vprašanje, kako so ljudje dopuščali vse možne grozote in ne govorim o tistih, ki so se dogajale daleč stran ali pa »tujim« ljudem, temveč grozote, ki so se dogajale za sosednjimi vrati in ki so jih opravljali njihovi možje, sinovi ali one same. Ugotovila sem. Spoznala je morda boljša beseda …

Spoznala, da je to edini način preživetja vrste.

In zato naj se vrnem k začetku kolumne. Spoznaj samega sebe. Ne obsojaj tistih iz preteklosti … ker dvomim, da bi mi ravnali kakor koli zares drugače.

Spoznaj samega sebe. Zato da ne boš presenečen, ko boš ugotovil, da svet ni zares nič drugačen in da se stvari dogajajo, ker pač se …

Spoznaj samega sebe. Da boš vsaj vedel pri čem si. Če že ne bo nobene druge možnosti, spremeni vsaj to – drugih tako ali tako ne moreš.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.