Spolna vzgoja za začetnike

Nagon za ohranitev vrste je lasten živim bitjem, je nekaj prvinskega, naravnega, kar ustvarja življenje, a je, kdo ve, zakaj, zavito v okove številnih prepovedi. Predvsem in samo, ko govorimo o ljudeh. Prepovedi pa ustvarjajo različne prakse s katerimi iščemo krajše poti do zadovoljstva. 21. stoletje je morebiti vrhunec (ki mu lahko sledi konec) človeškega razvoja, upam pa, da je le odskočna deska za kaj boljšega, čemur še ne vidimo oblike.

Namesto da kratimo komaj pridobljene pravice, kot je pravica žensk do splava, si raje povejmo kaj več o tem, kaj čuti naše telo, kako to razumejo možgani in ali bi lahko v spolnosti uživali brez strahu oziroma brez nasilja. Moški svet je glede ženske seksualnosti precej izključujoč – vsa verstva sveta tekmujejo v tem, kako bi jo zatrli in naredili nevidno in neobstoječo. Ženska naj ne bi uživala v spolnosti, ker bi jo to domnevno zapeljalo v lahkoživost. Resnica je ravno obratna – ženske (in moški), ki ne uživajo v spolnosti, si ta užitek iščejo na vse mogoče načine. Tu ne mislim samo na duhovnike, čigar spolnost je zašla na stranpoti, kar samo po sebi govori, kako na človeka deluje prepoved normalnih spolnih odnosov. Mnogi ljudje spolnost jemljejo zlahka, kot se jo ponuja in prodaja prek reklam in spletnih »receptov«. Še posebej so pri tem nebogljeni mladi – v hlastanju za tistim, kar se jim prikazuje kot pravljica in pravica, izgubljajo možnost za globlje doživljanje čustev s katerimi naj bi človek svojo spolnost dvignil na višjo raven: pri tem ni pomembno samo, kako jaz doživljam spolni odnos temveč kako ga doživlja tisti, s katerim sem v tem odnosu. Pri starejši generaciji velja enostranski pogled na moško-žensko razmerje, ki, zaradi ozaveščanja, izobrazbe in družbenih sprememb deluje okostenelo in zastarelo, pogosto v stilu Jaz Tarzan, ti Jane, kjer »se ve kje je komu mesto«. Ta »princip« nam je predstavljen skozi dokumentirane, predvsem žalostne zgodbe žensk, naših babic, v knjigi Ogenj, kri in kače niso za igrače, avtorice Milene Miklavčič. Ta vzorec še vedno išče poti do mladih in jih skuša »ukrotiti« z dezinformacijami, grožnjami in ustrahovanji. Sprašujem se, koga moti spolna vzgoja v šolskem sistemu in zakaj ne bi nove generacije vedele več o svojem telesu in čustvih, ki so pri spolnosti še kako pomembna? Spolnosti ne poveličujmo, temveč ji dajmo mesto, ki ji pripada.

Predstava Slovenskega mladinskega gledališča se je skozi performans in predavanje Spolna vzgoja II lotila zamolčane teme – spolnosti hendikepiranih oseb. Kot pravi ena izmed udeleženk, Elena Pečarič, filozofinja in direktorica YHD, ženske s hendikepom so dvakrat zaznamovane: kot ženske in kot hendikepirane osebe. Samoumevno se nam zdi, da ljudje, ki imajo kakršenkoli hendikep, nimajo pravice do spolnosti. A njihovo telo je ravno tako opremljeno s spolnimi hormoni in željami, kot vsako drugo. Resnične pripovedi resničnih žensk so nam odstrle tančico lastne zaplankanosti in nas vpeljale v njihovo spolno življenje. Presenetljivo, kaj vse smo videli in slišali, kako z veliko mero občutka je režiserka Tjaša Črnigoj s svojo ekipo predstavila situacije o katerih si nehendikepiran človek riše povsem napačne predstave in tudi lastno spolnost po predstavi vidi drugače. Namesto razpredanja o tem, vabim vse generacije v Slovensko mladinsko gledališče, ki se pogumno loteva sodobnih tem na zanimiv način. Spolnosti so posvetili cel ciklus predstav, v ospredje so, kot subjekt, postavili žensko.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.