Specializacija dela vs specializacija človeške plati #Benjaminovglas
Delovni procesi od slehernega človeka zahtevajo specializiranost v poklicu, saj se smatra, da je organizacija produktivnejša, v kolikor vsak od nas opravlja točno določeno delo. S tem se na določenem področju mojstri iz dneva v dan ter si zagotavlja karierno kontinuiteto in rast v svojem poklicu.
Naproti specializaciji dela, ki je očem vidna prekopravljanja dela posameznika, pa vedno bolj opažam, da se ljudje prostovoljno odločijo za specializacijo človeške plati npr. omejitev načina razmišljanja. Zdi se mi, da isti ljudje, ki pretirano iščejo potrditev v specializaciji dela, iščejo in najdejo potešitev tudi v zoženju svoje človeške plati. Mnogi si omejijo politično prepričanje, ki postane za nekatere absolutno nepremostljivo, kar se sčasoma preslika v nepremostljivo breme, zažrto v identiteto posameznika.
Opažam, da nekateri ljudje uporabljajo vzvode specializacije dela in jih vnašajo v funkcionalnost širše človeške plati, v vsakodnevno delovanje človeka kot takega (delovanje uma, itd.). Če bi šel korak dlje, bi lahko rekel, da se s tem pojavom kaže umik človeka od samega sebe in od družbe kot nek fenomen iskanja vojaka avtista v tej naši človeško (ne)napredni civilizaciji. S samoomejitvijo človek postaja sam sebi namen, izbral je preprosto pot in živi v svojih varnih omejitvah.
Na primer v zdravstvu, ko se pogovarjam z nekaterimi zdravniki, se z novo generacijo pojavlja tako imenovani »gap splošnega medicinskega znanja in izkušenj« oz. se poznavanje širše slike zdravljenja ne razvija. Mlademu zdravniku so zaradi specializacije dela onemogočene izkušnje za razvoj širše slike poznavanja zdravljenja oz. generalizacija izkušnje. Vprašajmo se, ali splošno znanje in izkušnje področja ogrožajo ozko znanje na področju znotraj le-tega? Jaz mislim, da ne, vendar se vprašam, kaj misli sistem. Opažam, da ne nagrajuje splošnega znanja in izkušenj področja.
Resnično verjamem, da je ta mladi zdravnik zaradi omejitve in specializacije dela prikrajšan za izkušnje druge vrste dela, s čimer je prikrajšan za širšo sliko tako delovnega področja kot tudi za bogatenje človeške plati (načina razmišljanja, odprtosti uma ..). Če si dovolim zašpičiti: si predstavljate, da bi bili čez 10 let sprejeti v bolnišnico in bi vam tam povedali, da je edini zdravnik ki je specializiran za operacijo kolena na dopustu ali na bolniški, in boste morali počakati, da se vrne?
Človeškost vs. normativi
Delovni normativi v zdravstvu se iz leta v leto zaostrujejo in s tem onemogočajo razvoj pomembnega dela celostnega zdravljenja – človeški pristop do pacienta, za katerega zdravstvenim delavcem zmanjkuje časa, za kar normativu, če ga poosebimo, ni mar. V kolikor si zdravstveni delavec za obravnavo pacienta vzame več časa, ker oceni, da slednji potrebuje več »človeškega inputa«, ta ne bo nagrajen, ampak bo kaznovan, ker bo moral prinesti s strani sistema imenovane »izgubljene« delovne ure nazaj v proces. Človeški pristop v zdravstvu postaja nadstandard, kljub temu, da je to zadnje področje, ki si lahko to dovoli.
Poln optimizma menim, da bi bilo dobro, da družba po posameznih dejavnostih oz. aktivnostih prek ključnih akterjev razmisli o, lahko bi rekel, SWOT analizi, ki jo prinaša specializacija – prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Dovolim si oblikovati mnenje, da družba na žalost drvi v slepo ulico in ko bomo prišli na cilj absolutne specializiranosti bomo ostali brez človeškosti. Človek si je za čim hitrejšo doseganje tega cilja izmislil še robotizacijo in umetno inteligenco, ki jo bo po mojem mnenju izjemno težko obdržati na distanci, da ta ne bo posegla v našo pristno človeškost.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)