Šola pravilnih odgovorov #Ajdapiše

V šoli nas učijo, da je le en odgovor pravilen. Če tudi prideš z dobro argumentirano obrazložitvijo do drugačnega odgovora, se ta le redkokdaj upošteva. Recimo da to razumemo, ker mora obstajati nek red, sicer bi živeli v kaosu in temu nismo naklonjeni. Pa vendar, mar ni ravno ta sistem razmišljanja tisti, ki najbolje loči šolski svet od realnega sveta? Kajti ko odrasteš, spoznaš: najtežji del v življenju je ravno to, da nikoli ne veš, ali imaš prav in ali delaš pravilno.  

Življenje je polno odločitev. Naši vsakdanjiki so sestavljeni iz milijonov odločitev – nekatere so manjše, druge večje. Njihovo velikost merimo predvsem v pomembnosti posledic: če boš jedel za zajtrk mleko ali jajce, ne vpliva tako močno na tebe kot vprašanje izbire poklica, partnerja in službe recimo. Toda vse so odločitve. Pravijo, da je ravno zato pomembno, da v vsakdanjik vpeljemo čim več rutin, saj na tak način preklopimo na avtomatski način delovanja možganov in slednjim privoščimo malo počitka. Kajti za možgane je odločitev, kaj bo zajtrk, prav tako obremenjujoča kot ostale odločitve. Ne v enaki meri, pa vendar. Rutine so tako način, da možganom privoščimo malo počitka in naj raje delajo takrat, ko jih zares rabimo, torej v času pomembnih odločitev, ki niso vsakdanje.

In kako vemo, ali smo sprejeli pravo odločitev? Ne vemo. Nikoli zares ne vemo. Se pa s tem soočamo zelo različno – nekateri veliko analizirajo preteklost, kaj bi lahko spremenili in naredili drugače. Razmišljajo v okvirih »kaj pa če …«, vendar pa ni jasno, ali je to dobro. Dobra analiza nam seveda pomaga sprejemati boljše odločitve v prihodnosti. Toda kako vemo, da smo dobro analizirali? Ne vemo. Ponavadi si domišljamo, da smo veliko boljši analitiki, kot v resnici smo. So pa ljudje, ki živijo brez obžalovanj. Sprejmejo odločitve in gredo naprej. Se zavedajo, da bi bilo lahko v vsakem primeru drugače – bolje ali slabše, toda nikoli ne bomo zares vedeli. Zakaj je torej to sploh pomembno?

V študentskih letih sem začela razmišljati, kako veliko stvari nas naučijo v šolah, toda na določene stvari nas pa tako zelo slabo pripravijo. In ena izmed njih je ravno to pomanjkanje »pravih« odgovorov. To vedenje, da nikoli zares ne veš, ali si se dobro odločil in predvsem to vedenje, da pravih odgovorov ni. Prave odločitve pravzaprav ne obstajajo. Obstajajo samo odločitve. Nihče ne ve, kaj bi zares bilo drugače. Zakaj torej v šolah to siljenje v nek sistem razmišljanja, ki nam je kasneje v življenju velikokrat v napoto? So področja, kjer je odgovor morda res le en (matematika recimo – pa tudi pri matematiki se kasneje pokaže, da je bolj abstraktna, kot smo morda verjeli in da ena plus ena ni vedno dve, saj enka ni vedno nujno enka, kot si jo predstavljamo). Je pa večji del znanj, kjer bi bolj kot obkroževanje pravilnega odgovora, morali imeti esejska vprašanja in torej razmišljati izven vseh okvirjev. Morda temu ni tako, ker se je potrebno najprej naučiti pravila, da jih kasneje lahko kršimo – torej pridobiti določeno znanje in kasneje spoznati, da sicer veljajo neke zakonitosti, vendar pa je tisoč scenarijev, ko je to lahko drugače.

Kako pa potem iti skozi življenje z vedenjem, da pravil ni? Da ni nikogar, ki ti bo povedal, katera odločitev je pravilna in katera ne. Težko je in sam se moraš naučiti. Kar se mi zdi škoda – mar res ni nobene možnosti, da bi se poleg nekih znanj tudi to učili v šolah? Da bi se učili o osebnostni rasti in življenju samemu. Saj vem, da je problem ravno v tem, ker na tem področju dejansko tako malo vemo. Pa vendar, vsak mali nasvet, ki bi ga lahko dali, bi bil bolje kot nič. Kajti naučijo te zgodovino in geografijo sveta, jezike ter naravoslovje in še kaj, nič ti pa ne povedo, kako sploh živeti. Kaj je zares pomembno v življenju. In pa točno to: da v življenju ne bo nobene avtoritete, ki ti bo govorila, kako živeti. Sicer se te avtoritete želijo pokazati skozi vplive družine, vplive družbe (sploh preko družbenih omrežij danes), vendar pa posledice svojih odločitev nosiš sam. Le ti veš, kaj je dobro zate. Kaj je prava stvar zate.

In kako si olajšamo življenje ter sprejemanje teh odločitev? Z izgradnjo zaupanja v samega sebe. Z vedenjem, da smo preživeli do današnjega dne in da bomo preživeli tudi naprej. Kajti vse prevečkrat podcenjujemo svoje sposobnosti preživetja – uspelo nam je do danes, ergo nam bo uspelo tudi naprej. In to bi se morali učiti v šolah. Kako preživeti v sodobni družbi. Kako zgraditi zaupanje v samega sebe, da sprejemamo dobre odločitve, ki ne rabijo biti pravilne – rabijo zgolj biti prave za nase. Toda očitno samozavestni posamezniki, ki bi bili posledično tudi srečni, niso cilj snovalcev šolskega sistema. Cilj ni znati, je vedeti. Cilj v življenju pa je znati, predvsem znati, kako preživeti. Žal se moramo to učiti sami. K sreči pa morda imamo okoli nas ljudi, ki nam pri tem pomagajo in to znanje širijo …

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.