So vas že kdaj izneverili?
V času medijske kampanje za izbor predsednice oz. predsednika države smo imeli nešteto priložnosti slišati mnenja kandidatk in kandidatov in oceniti, kako se znajdejo na soočenjih: ali se znajo primerno vesti, držati roke, gledati v kamero, imeti prav zavezan kravateljc in ravno prav dolgo krilo – ljudje smo pač bitja videza in ne presoje, zato se tolikokrat zmotimo, ali se pustimo zapeljati. Vse to v imenu demokracije, te čudežne formule, ki nam daje svobodo izbire in tudi možnost, da kandidiramo za to ali ono pomembno politično pozicijo. Seveda ne vsi po vrsti, a vendarle. To so tiste obljubljene ameriške sladke sanje, ko se zdi, da vsak lahko uspe. A resnica je, da so vsi ameriški predsedniki imeli podporo kapitala, ki so mu bili kasneje podložni. Tako se vrti ta svet in je škoda o tem izgubljati besed.
Kaj si ljudstvo v Sloveniji želi? Nič čakalnih vrst, se pravi – dobro organiziran zdravstveni sistem, ki bo v službi pacientov brez da bi jih odrli do kosti, ko gre za te in one prispevke, plačila in doplačila za katere se nazadnje ne ve, kam so šla. Želimo si dobrega šolstva, ki bo spodbujal h kreativnosti, znanju in spoštovanju ljudi, mladi si želijo stanovanja po dostopnih najemninah, saj jih je nešteto praznih in propadajo zaradi ne vzdrževanja. Delavci potrebujejo varnost, podjetja pa boljšo organizacijo in povezanost z okoljem, kmetje pa možnost, da svoje izdelke prodajo po dostojnih in ne zopet oderuških cenah pod oznako: domače, bio itd. Vsak bi lahko prispeval k temu, da bi se v družbi in času, ki ga živimo počutili bolje, ne glede na to kako imenujemo sistem, ki je trenutno v veljavi. Morda bi bilo bolje, če političnih strank ne bi bilo in bi se izbrane vodje držale danih obljub, še bolj pa, da bi se trudili oblikovati in vzdrževati družbo v kateri bi ne bilo sovraštva, neenakosti in izkoriščanja. Kolikor se spominjam, so tudi poročne obljube napisane in izrečene v veri, da se bodo uresničile: skrbeti drug za drugega v dobrem in slabem, do konca dni. Sliši se kot pravljica, ki so nam jo pripovedovale babice in starši in v katere bi vsi radi verjeli, a se na koncu izkaže, da so bila naša pričakovanja prevelika. Ali ljudje res ne zmoremo živeti v sožitju in v prizadevanju za skupno dobro? Ko se nekateri sklicujejo na naravo, pa poglejmo čebele – same ne morejo preživeti, a kot združba delujejo kot popoln sistem. Če se čebele zavedajo koristi skupnosti, kako da se mi ne? Vzroke bomo našli v družbenem okolju, a tudi v sebi – ko se zdaj pripravljamo na energetsko krizo, se zdi, da te sploh ne bo: trošimo kolikor moremo, ceste so polne avtomobilov, kurimo na polno in odpiramo okna, da se ohladimo … Kako naj potrošnika družba čez noč obudi spomin na varčevanje? Težko, a drugače ne bo šlo, ko prejmemo prve zimske položnice za ogrevanje in elektriko.
Drage kandidatke in kandidati za predsednika države, ko bo to pisanje v branju, se bo že vedelo, kdo izmed vas bo zmagal. A nič ne de – na lovorikah ne bo nihče zaspal, saj vas opazuje budno oko naroda, tisto, ki vam ne bo odpustilo napak in bo od vas pričakovalo izpolnitev pravljic, ki hočejo postati resničnost.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.