Smrt na Nilu #Ajdapiše

Spraševala sem se, če bi bil moj dedek še živ – bi se spomnil, kaj je počel na predvečer šestega aprila 1941 (napad na Kraljevino Jugoslavijo, »aprilska vojna«)? Ali pa morda na predvečer štirindvajsetega marca 1999 (operacija Zavezniška sila, napad na ZR Jugoslavijo)? Ali pa morda njegov oče, bi se spomnil, kje je bil in kaj je počel na Vidov dan 1914 (atentat v Sarajevu, povod za prvo svetovno vojno)?

Na dan, ko je Rusija vkorakala v Ukrajino, sem bila s prijateljicama v Koloseju. Že kar nekaj časa nisem bila v tem ljubljanskem kinu, ta teden pa je sploh vse lažje, ko ti nikjer več ne pregledujejo PCT pogoja. Sedele smo v dvorani, jedle (preslane) kokice, pile Pepsi in gledale hollywoodsko priredbo klasike Smrt na Nilu, ene izmed, če ne celo morda najbolj znane knjige Agathe Christie, britanske dame, kraljice kriminalk in iznajditeljice enega najbolj znanih detektivov na svetu (Hercule Poirot). Knjiga je bila izdana leta 1937, sledile so uprizoritve v gledališču, nato filmska adaptacija v sedemdesetih in kasneje tudi prirejene radijske predstave ter nato v letošnjem letu nova filmska verzija. Sam film ni morda presežek, toda tudi tokrat navduši filmska scenografija in čudoviti prizori Egipta, morda sicer malce preveč orientalistično romantizirani (Edward Said bi lahko več povedal na to temo). Tudi tokrat pravim zato, ker je zadnja filmska uprizoritev Poirotja iz leta 2017, primer na Orient Ekspresu, ki prav tako navduši s čudovitimi prizori – romantičen vlak, prelep in mogočne gore, sneg … Poirotja v obeh filmih izjemno dobro zaigra Kenneth Branagh.

Kaj se dogaja v Ukrajini? Morda predvsem: kaj nas čaka? Je pred nami vojna in v kakšnem obsegu? Spremljamo dogajanje, politični analitiki skušajo predvideti situacijo in postavljamo si marsikatera vprašanja. Nekateri se ne pustijo motiti in živijo svoja življenja naprej. Nekateri pripravljajo stavko, drugi pripravljajo politične kandidature, tretji preživljajo popoldneve v trgovskih centrih. Nekatere prevzema strah.

Strah. Ko so se naslovnice v 48 urah tako drastično zamenjale in se je Ukrajina postavila na prestol, ki ga je korona zasedala tako dolgo časa, se moraš vprašati: je to zgolj nova tema, da se naš pogled preusmeri? V včerajšnjih poročilih epidemije sploh ni bilo. Državnozborske volitve, ki nas čakajo čez dva meseca, so se v današnjem Delu pojavile šele na sedmi strani. Je zadeva v Ukrajini tako resna ali je to le naš novi trenutni fokus? Včasih se mi zdi, da smo res kot kure brez glave: letamo in letamo. Brezglavo od ene stvari k drugi … Toda, saj na koncu se pa morda sprijazniš, da verjetno si res brezglava kura, ampak kaj pa sploh lahko narediš v tem svetu drugače? In letaš naprej …

Moja uvodna vprašanja o razmisleku naših življenj, predvsem osebnemu spominu na dogajanje v »zgodovinskih dneh«, so se pojavila med in po ogledu omenjenega filma. Težko si predstavljam bolj »ameriški« večer – družba prijateljic, kino, kriminalka, kokice in nato še pijača. In bil je res prijeten večer. Toda večkrat mi je skozi možgane poletela misel, kaj počno ljudje v Ukrajini in na ruskem obmejnem delu? Kako se počutiš, ko slišiš oklepna vozila na poti, ko zaslišiš zvok vojaških letal? Kaj pomisliš, ko slišiš pasti bombo?

(Ironično) se film prične v letu 1914 na bojišču v Belgiji, mesto Ypres. Staro mesto, ki ga poznamo predvsem zaradi dogajanja med prvo svetovno vojno, ko so tam uporabili bojni plin, ki ga poznamo danes tudi pod imenom iperit (izhaja iz imena tega mesta). Poznamo zgodovino. Vemo, kaj in kdaj se je dogajalo. Toda, ko postavljamo takoimenovane »zgodovinske mejnike«, letnice in datume, ali se vprašamo, kako so ljudje živeli v tistih dneh? Se res prebudiš v novo jutro in »preprosto« veš, da se je zgodila vojna? Da je časa miru konec in da tisto, kar si imel, je izgubljeno? Da nič več ne bo bilo, kot je bilo prej? Ali pa se spremembe zgodijo počasi … Morda letijo vojna letala in se mimo tebe vozijo tanki, toda tvoje osebno življenje pa se ne spremeni iz danes na jutri.

Morda včasih še uživaš v »malenkostih vsakdanjika«. Se veseliš s prijatelji. Morda pa smo ljudje le takšna bitja, da se preprosto ne maramo soočati z realnostjo in se do zadnjega trenutka oklepamo tistega lepega, tistega, česar smo vajeni?

Ko vidimo, da se Slovani zopet bojujejo med seboj, se zavedamo, da bodo umrli nedolžni ljudje. Vemo, da če tudi sledi najboljši scenarij, in se spopad jutri ustavi, posledice bodo. Namesto, da bi gradili lepšo prihodnost, se jo je nekaj že uničilo v teh parih dneh – nekaj stavb porušenih, nekaj življenj končanih. Trenutno je tragedija majhna, toda kako velika pa bo? Koliko stavb porušenih, koliko življenj končanih, koliko otroštev uničenih, koliko prijateljstev in ljubezenskih razmerij prekinjenih? Koliko bo gospodarske škode? Koliko okoljske? In navsezadnje, koliko tragičnih vojn lahko človeštvo še preživi?

Vidimo realnost … Morda pa si le ne zatiskamo oči pred realnostjo, temveč je naš edini način, da sploh preživimo to življenje, preprosto to, da se ukvarjamo z majhnimi vsakdanjimi stvarmi? Kako bi sicer drugače lahko funkcionirali? Bi se znali spoprijeti s strahom in negotovostjo? Z zavedanjem, da je morda humanost le iluzija, da smo drug drugemu pekel in da navsezadnje v svojem jedru nismo dobri? Ali nas bi strah, bolečina, razočaranje preželi v celoti, nas preplavili … in je zavoljo preživetja bolje, da smo slepe, brezglave kure?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.