Smrt je najbolje prodajano blago

Ali ste tudi vi med tistimi, ki najraje berete osmrtnice? Ali pa črno kroniko v kateri nobena nesreča ni sama po sebi dovolj nesrečna, da je ne bi nadobudni novinar »olepšal« in naredil še bolj razburljivo, kot na primer: V Depali vasi tekla kri, odpeljali mlajšega moškega … Znana vplivnica umrla v strašljivi nesreči … Kot vedno se slabe stvari dogajajo drugim, mi smo le publika, ki sedi v areni in uživa vse blagodati življenja. Vendar, ali res znamo ceniti življenje kot takšno, ki mu je edina mera – čas?

Nedavno je umrla sorodnica iz Bele krajine, ki je dočakala 95 let. V času Druge svetovne vojne je bila stara šestnajst let in je vsakodnevno prenašala pošto kot kurirka. V torbi je, poleg pošte, nosila tudi svojo mlado glavo – vojna je okrutna in jemlje vse po vrsti, mlado in staro. Imela je srečo, da je preživela in zasnovala številno družino. Mirna in nevsiljiva, vedno dobronamerna ni kuhala zamer in ni opravljala. Od nje se je poslovilo veliko ljudi, ki so jo imeli zares radi in so jo spoštovali. Ko tako drvimo za svojimi osebnimi interesi pozabljamo, da je življenje nekaj več kot dober avto in jahta na morju, nekaj bolj trpkega in obenem čudovitega kot je objava najlepše slike na FB. Ne zavedamo se lastne umrljivosti in od nje bežimo, čeprav vemo, da smrti ne moremo ubežati. Kar ostane za nami, je spomin.

Ali ste vedli, da obstaja spremljevalka umirajočim in njihovim svojcem? Ker nas smrt skoraj vedno preseneča in se nanjo ne pripravljamo, je tovrstna pomoč lahko od izjemnega pomena. Tako sem zasledila naslednji zapis na strani https://krhkikotkrila.si/.

»Tudi za mladega človeka velja, da bi se moral večkrat ozreti nazaj. Star pa še toliko večkrat. Umirajoči – nujno. Sedanji trenutek je seveda najpomembnejši. Ampak sedanjost, ki jo sestavljajo trenutki, podvrženi takim in drugačnim vplivom, včasih ne odsevajo realnega stanja. Za določen sklep je po navadi potrebno stopiti korak nazaj. Pogledati iz razdalje. Zlesti na opazovalnico. Ne samo zato, da se nujno kaj naučimo, saj se žal vedno ne. Važno je, da vidimo, da uvidimo. Da zagledamo tisto rdečo nit, ki se vije kot nadaljevanje prerezane popkovnice naprej skozi naše življenje. Opazovanje preteklosti nam lahko pomaga razumeti sedanjost. Opazovanje preteklosti ne pomeni neprestano vračanje vanjo in podoživljanje lepih ali grdih trenutkov. Opazovati bolj pomeni osmisliti. In človek ob koncu življenja želi videti ta smisel.«

Anamarija Jere je mlada ženska z izkušnjo smrti najbližje osebe, zaradi katere je začutila potrebo, da v takšni izkušnji pomaga drugim. V svojem blogu zelo na kratko poda svoje misli na teme, kot so: hitra smrt, diagnoza, kaj reči nekomu, ki je izgubil bližnjega, seciranje preteklosti … vrzi skalpel raje stran.

Vem, da je poletje čas, ko se počutimo najbolj živi, močni in nepremagljivi, a dovoliti si krhkost pred mislijo o smrti nas prebuja v nas samih. Da s še več spoštovanja vdihnemo življenje in mu zakličemo: Lepo si!

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina

 

Komentarji uporabnikov
Tagi