Smo res bolj razvajeni kot naši starši? #Ajdapiše

Danes imamo več, kot so imeli naši starši. Vendar smo bolj utrujeni, bolj zaskrbljeni, celo bolj žalostni. Več je depresije in izgorelosti.

Vedno znova se vračam k vprašanju – je res tega več, ali se tako le zdi? Morda včasih niso tega tako poimenovali? Morda so bili bolj zadržani glede osebnih in družinskih težav? Morda v današnji družbi več delimo o sebi, imamo več teženj, da se izpovemo celemu svetu. Čemu sicer, bi tudi bilo lahko vprašanje – da imamo morda občutek, da živimo, ne le obstajamo?

Navsezadnje je res, da je danes več informacij. Vse izvemo v zelo kratkem času – četudi so že nekdaj vaške čenče vse vedele – in izvemo lahko vse, kar se dogaja, kjerkoli po svetu. Več je podatkov, statistik, raziskav.

Poleg vprašanja, če je res več vsega, pa se mi pojavlja zopet vprašanje: čemu?
Kaj nam manjka? Ker zdi se, da imamo več.

In ko se mi je to isto vprašanje že ničkolikokrat podilo po glavi in sem skušala ocenjevati, ali smo res večji občutljivčki kot naši »trdoživi« predniki, sem se zavedala vprašanja, ki si ga postavljam – kaj nam manjka in odgovora, da imamo več. Kaj pa, če je to problem?

Kaj, če je problem, da nam ne manjkajo stvari, ampak je vsega preprosto preveč?
Predvsem preveč dražljajev, ki vse dni bremenijo naše možgane, povsod, kjer smo.

Tudi sama sebe sem ujela, ko sem v trenutku izčrpanosti »scrollala« po telefonu ali pa gledala bedne serije, brez da bi vedela, kaj gledam. Tako utrujena, da nisem morala samo počivati. In se mi je po eni strani zdelo, da se sproščam, v resnici pa sem na dolgi rok možgane bremenila le še bolj in bolj …

Problem je, ker se ne ustavimo. In tudi, kako naj se sploh ustavimo v tem norem svetu? Saj vidimo, kaj se dogaja. Če se je januarja začelo z Venezuelo, nadaljevalo z Grenlandijo, prešlo na Iran, ni čudno, da si ljudje postavljajo vprašanje: kaj pa sedaj? Vmes se kregamo o politiki, o volitvah, o reševanju in nereševanju domačih sodržavljanov iz južnih krajev, pa o sosednjih kravah in tako naprej.

Ne čudi torej, da se mladi ne odločajo več za »normalne« in redne službe ter želijo nekaj drugega. Saj vidijo dobro na nas samih, da je fraza »saj bo« zgolj slaba tolažba, da preživiš še en dan. In še en in še en … Saj bo. Saj je. A kako je in ali je res to maksimum, ki nam ga svet ponuja?

Ne verjamem. Moralo bi biti bolje.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.