Smo postali Grinchi božiča in smo ga uničili? #Ajdapiše

Vse nekje od sredine novembra nas spremlja božični duh, vsaj v potrošniški obliki. Nato začnemo načrtovati dopust in razmišljati, kje bom preživeli božični večer, v čigavi družbi, pri katerih starših, in kaj bomo kuhali ter kaj kupili za darilo. Veselimo se prostih dni in praznično okrasimo svoje domove. Potem pa vse mine kot blisk, v kratkem trenutku, in nastopijo te vmesni dnevi do zadnjega dneva leta, ko se zopet praznuje. In nato naj bi se vrnili v »normalna« življenja, kar nam seveda ne uspe, zato pa nastopi januarska depresija.

 

V teh vmesnih dneh je tako pravi čas, da naredimo neko refleksijo in se vprašamo, kaj sploh je božič. Oziroma kaj je postal. In še bolje: kaj so naša pričakovanja in od kod izvirajo.

 

Opazujem, da vsako leto vse višje zastavljamo standarde tega prazničnega božiča. Družbena omrežja so nam omogočila aktualno primerjavo z vsemi ljudmi – našimi najbolj navadnimi prijatelji in znanci pa tudi z oddaljenimi, znanimi, bogatimi, s slavnimi. Božična smreka mora biti popolna. Darila popolno okrašena. Večerja bogata. Potem pa so še vsa ta družinska fotografiranja v studiih pred nekimi popolnimi smrekami, ki nimajo nobenega stika z realnostjo. Ah, verjetno sedaj zamahnejo z roko tisti, ki to počno, češ kaj kompliciram in naj jih pustim pri miru. Seveda, počnite, kar želite. In ja, nastejo prikupne fotografije, ki se objavljajo na družbenih omrežjih in nam jih pošiljajo kot čestitke. Toda, širše gledano: kaj nam sporočajo? Da mora biti vse popolno?

 

Mimogrede na temo popolnosti – te zahteve po popolnosti, ki se neopazno vsilijo v nas in se ne zavedamo, da jih nosimo ter posedujemo, sem opazila, ko sem pred slabim mesecem bolj aktivno začela objavljati fotografije na Instagram. Prav posebej pozorna sem postala pri fotografiji neke knjige. Namen fotografije je bila točno ta knjiga, strip založbe Miš, Avtomoto mravlje. Knjige objavljam iz dveh razlogov: ker čutim dolžnost, da promoviram branje in posebej dobre slovenske knjige ter izdaje, hkrati pa je to nek moj dnevnik, ki ga občasno pregledam. Pa še zelo enostaven odgovor ponudim ljudem, ki me vprašajo, kaj brati – poglej na moj profil (ali pa če sem prijazna, sama pogledam profil in jim ponudim spisek). Da se vrnem na dotično fotografijo, ki ni bila dovolj dobra, ker ni bila slikana pod pravim kotom, ozadje ni bilo popolno … Kar prisiliti sem se morala, da jo objavim. To me je spomnilo na začetne dni Facebooka, ko so ljudje objavljali vse neumnosti, ki jih počnejo, v besedilu ali sliki. In ko se sedaj spomnim na to, si mislim, da kar pogrešam to iskrenost. Danes so omrežja polna reklam in še huje – te popolnosti, ki jo sami ustvarjamo in težimo k njej. Popolnost je postala normalnost. Ni čudno, da smo izmučeni, depresivni, naveličani.

 

Naj se vrnem na to našo potrebno po belem božiču, ki smo ga letos le dočakali. ARSO je naredil zanimivo objavo na spletu – pregled belih in zelenih božičev v Ljubljani, na Kredarici, v Celju, Ratečah, Slovenski Istri, Murski Soboti, Biljah, Mariboru, Slovenj Gradcu in Novem mestu. Glede na lokacijo našega portala sem se osredotočila na Ljubljano, ko je bil božič bel: 1961, 1963, 1968–1971, 1978–1982, 1986, 1993–1994, 1996, 1998 in 1999, 2001 in nazadnje 2003. V zadnjih letih je tako bilo veliko več zelenega božiča in vidimo lahko, da praksa belih ni bila tako normalna in vsakoletna niti v preteklosti. Zakaj mora biti božič bel? Navsezadnje, koliko snega je bilo pri rojstvu Jezusa? In da še malce bolj uničim iluzijo: kdaj je bil Jezus točno rojen se naj niti ne bi vedelo. Datum se je vzelo od originalnih praznovanj v tistih časih, ko so pogani praznovali solsticij, stari Rimljani pa saturnalije. In če nadaljujemo k Božičku, danes predvidevam, da že vsi vemo, da je ta dotična podoba rdečega moža z belo brado produkt Coca-Cole.

 

Kaj je torej božič?

 

Kajti navsezadnje niti ni božič vse tisto, kar sem uvodoma naštela. Obstajajo tudi ljudje, ki so na ta dan osamljeni in jim ni do praznovanja. Imeti nekoga, s katerim se lahko prerekaš pri katerih starših boš, je navsezadnje tisti pravi dar praznikov. Imeti ljudi okoli sebe.

 

Božič je duh trenutka, vzdušje, občutek. Je čas, ko se lahko ustavimo. Menim, da moramo imeti ta kanček analize in (samo)zavedanja, o vsem tem, v kaj spreminjamo božič in zavedanja o naših tradicijah, iz kje izvirajo in kaj so. Pa vendar …

 

Svet je krut in prav je, da se ga trudimo polepšati na vsak način kot se le da. Le pomislimo morda ob vsem tem, da ne ustvarjamo umetne realnosti, ki navsezadnje škodi vsem nam. Predvsem našim zanamcem.

 

In glede beline božiča. Obožujem sneg in močno menim, da bi ga naš Zahodni svet potreboval veliko več. Prvič, ker seveda polepša vse skupaj. Drugič pa predvsem zato, ker nas upočasni. Večerni sprehod po snegu ti napolni dušo z mirnostjo in večnostjo. Vsakdan v snegu pa ti da zavedanje, da obstajajo omejitve tvoje hitrosti hoje in vožnje po cesti, ki jih žal vse preveč zanemarjamo. Življenje ni in ne sme biti hitenje. Naše vodilo ne sme biti čim hitreje in čim več, saj vidimo, da nas to ne vodi v pravo smer. Vodilo za 2025 naj torej bo: mirno in kakovostno. Ter predvsem: pristno.

 

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.