Smisel življenja je ležanje na plaži … #Ajdapiše

Tako poje slovenska legendarna pesem. In večkrat razmišljam o smislu življenja – kaj je moj smisel? Je to ustvarjanje, v mojem primeru pisanje? Je za smisel dovolj že naš goli obstoj, tukaj sem in sedaj, dovolj je? Nam smisel dajejo odnosi, družina, vrednote, vera? Vprašanje smisla je pogosto na urniku (vsaj pri meni), predvsem pa je to vprašanje, ki se vleče skozi zgodovino človeštva in navdihuje filozofe, da iščejo nove in nove odgovore, ki nas v najboljšem primeru približajo pravemu odgovoru. Ki ga pa v resnici ni. Saj resnica ni le ena sama. Niti ni večna.

Vendar pa se morda vprašanja lotevamo z napačne perspektive. Naši odgovori o smislu življenja so namreč tudi družbeno determinirani. Današnja družba favorizira hedonizem – kot smisel življenja torej uživanje. Tukaj smo, da živimo polno življenje. Če se nam zgodi nekaj slabega, to jemljemo kot krivico. Kar je dobro, je pričakovano. Življenje jemljemo kot nekaj, kar bi moralo biti lepo, enostavno, uživaško. In v sklopu tega razumevanja potem najdemo oseben smisel življenja: potovanja, uživanja v dobri hrani, karierni uspehi … Vse to je sad našega dela, hkrati pa se nam zdi upravičeno, da če trdo delamo, smo na tem svetu upravičeni do plodov dela. Ne v prihodnjem življenju.

Drugačen primer je recimo logika krščanske vere. Nikjer ni obljub o dobrem, predvsem pa enostavnem življenju. Celo poudarek je na tem, da zna biti hudo in krivično (nastavi drugo lice!), vendar je na nas, da kljub temu odreagiramo dobro in pravično. Nagrajeni pa bomo v naslednjem življenju.

En primer je kalvinizem, v katerem je delo vrednota. Delaj in uspeval boš.

Še en primer so recimo vikinške zgodbe, ko je bil med drugim tudi smisel obstoja človeka, da nekaj doseže in s tem impresionira bogove. Spet torej ni bilo obljubljeno enostavno življenje samo po sebi, ker pač si in obstajaš. Moraš se bojevati v tem življenju, da preživiš in nekaj dosežeš.

Kaj želim povedati? Da smo ujeti v logiko našega razmišljanja, ko iščemo odgovore na vprašanja in da moramo v ključnih življenjskih trenutkih seči dlje ter poiskati več. Hedonizem morda ni odgovor. Pa ne le zato, ker očitno naš hedonizem obstoja na delu drugih ljudi (poceni delovne sile v manj razvitem svetu, ki za nas izdeluje poceni izdelke in hkrati ironično uničuje naše obrtništvo ter gospodarstvo) in uničevanju planeta zaradi pretirane potrošnje. Odgovor morda ni le v tem, da delaj dobro in z dobrim ti bo povrnjeno. Odgovor morda ni nekaj več, kot le tisto najbolj osnovno – preživeti. Dokler naša vrsta obstoja, ker navsezadnje dobro vemo, da je vesolje obstajalo že mnogo pred nami. Morda je zgrešena naša logika in krivičnost ni zares krivičnost, temveč je to nekaj normalnega, vse ostalo, kar je dobro in pravično pa je odstopanje.

Nihče nima odgovorov, vsi se iščemo. Vendar pa filozofija ne bi smela biti za zaprtimi akademskimi vrati, vendar bi se morali bolj kot z nepomembnimi resničnostni šovi ukvarjati s samimi seboj. Pa ne zato, ker to prinaša zadovoljstvo. Velikokrat je razmišljanje naporno in dobimo več vprašanj kot odgovorov. Znanje nas vse večkrat pušča v temi nevedenja, kaj je res. Vendar pa verjamem, da smo z razlogom živali, ki znamo tudi razmišljati (kvazi logično). Možgani so nam lahko okras. Lahko pa so pokazatelj, da jih imamo z razlogom in ne le zato, da delamo pametne odločitve v naših osebnih in tako majhnim življenjih napram vesolju. Temveč imamo možgane, da razmišljamo več … Če tudi nas to ne vodi vedno v produktivno smer, še manj pa v optimizem.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.