Slovenski ponos: gasilstvo #Ajdapiše

Tragedija na Krasu znova dokazuje, da so poleg športnikov zagotovo naš največji ponos gasilci, tako poklicni kot prostovoljni. Niti ne moremo več trditi, da nas njihova nesebičnost in stalna pripravljenost na pomoč presenečata, saj ju dokazujeta vedno znova in znova. Toda, kaj pa naredimo za njih, ko jih ne potrebujemo?

Družbena omrežja so polna pohval gasilcem. Javljajo se tako posamezniki kot tudi funkcionarji in profili slovenskih institucij. Seveda je to lepo in prepričana sem, da navsezadnje tudi gasilcem in vsem drugim na terenu nekaj pomeni, da opazimo njihov trud in se jim zahvalimo vsaj na takšen način.

Slovenci radi pomagamo. Kajti niso le objave na Facebooku, temveč tudi akcije zbiranja hrane in pijače, pa zastonj kosila v različnih restavracijah. Slovenci zbiramo zamaške za otroke, denarna sredstva, da gredo naši otroci na morje, pa navsezadnje stopimo skupaj, ko so naravne nesreče v Sloveniji in tujini (kar spomnimo se potresa na Hrvaška in konvoje pomoči iz Slovenije). Želimo pomagati. Visoko število prostovoljnih gasilcev dokazuje, da radi pomagamo sočloveku, da cenimo skupnost in na koncu dneva preprosto: ni nam vseeno. Egoistični individualizem še ni zmagal, še je veliko upanja, veliko dobrih zgodb … In Slovenci tudi cenimo naše gasilce, saj jih podpiramo tudi v trenutkih, ko jih ne potrebujemo: z veseljem kupimo njihove koledarje, obiskujemo gasilske veselice in pomagamo kot zmoremo. Prepričana sem, da bo tako tudi tokrat, ko Gasilska zveza Slovenije prosi za pomoč in zbira denarna sredstva za gašenje in uničeno opremo v požaru na Krasu.

Gasilska zveza Slovenije (GZS) zbira denarna sredstva za gašenje in uničeno opremo v požaru na Krasu. Vsi, ki želijo pomagati, lahko pošljejo sms-sporočilo z besedo GASILEC5 na telefonsko številko 1919 in tako darujejo pet evrov, ali pa poljuben znesek nakažejo na transakcijski račun GZS, so sporočili. Z GSZ so za STA sporočili, da bodo sredstva namenjena zgolj za potrebe gašenja in za zagotovitev nesorazmerno visokih stroškov uničene opreme pri gašenju požarov na Krasu. Kdor želi pomagati gasilcem, lahko prispevek nakaže na TRR SI56 0400 1004 6481 225. Sklic je SI00 24516, koda namena pa požar Kras julij 2022. Pri mobilnih operaterjih pa je aktivirana ključna beseda GASILEC5. Gasilci se z ognjem na Krasu borijo že osmi dan. Ponoči je gorelo na več lokacijah, pojavljala pa so se tudi nova žarišča. A so gasilci ob velikih naporih požarišča uspeli ohraniti pod nadzorom.

Toda vprašanje je: kje pa je naša država? Je res na plečih GZS, da prosi za prostovoljne prispevke lastne državljane in to za najbolj osnovno opremo (»za potrebe gašenja in za zagotovitev nesorazmerno visokih stroškov uničene opreme pri gašenju požarov na Krasu«)?

V četrtkovem Delu je bil prispevek o pitni vodi v Istri in težavah, ki jih imajo. Grozi, da bi se zapiralo hotele v Portorož in ni čudno, da so direktorji hotelov ogorčeni, saj je končno nastopila zopet dobra sezona, po dveh pandemičnih letih zaprtij in težav: »Če bo prišlo do zapiranja vode in bodo zaradi tega imeli izpad prihodka, bodo odškodnino terjali od države ali od Rižanskega vodovoda, saj bi morali odgovorni že pred desetletji misliti na posledice, ki so že dolgo znane v primeru sušnih poletij.« Enako vprašanje lahko postavimo glede požara na Krasu – zakaj nimamo podobnega letala kot je hrvaški canadair? Če toliko let govorimo o globalnem segrevanju, zakaj nismo pripravljeni? Če pogledam na leto 2020, je tudi to največji očitek Janševi vladi: nihče ni kritiziral stanja v prvem valu epidemije, saj smo ljudje razumeli, da tudi naša vlada ni pripravljena na pandemijo. Odrasli smo: razumemo, oprostimo. Toda nismo pa razumeli, zakaj niso tekom poletja sprejeli boljših ukrepov, več naredili na preventivi. Upravičeno vprašanje vseh, ki plačujejo davke je vladajočim torej: kaj ste naredili in ali ste naredili dovolj.

Ali lahko Golobu očitamo nepripravljenost v trenutni situaciji? Ja in ne. Ne, ker je prvič na oblasti in ima torej priložnost, da sprejme dobre ukrepe (za jeseni recimo obljublja zakon o gasilstvu in urejeno finančno nadomestilo). Vsekakor pa tudi ja. Ker je vlado sestavil iz ljudi, ki so bili pred leti na poziciji, ko bi lahko marsikaj spremenili. Pa niso. In zato upravičen dvom o njegovi kredibilnosti. Nižajo namreč trošarine in davke, obljubljajo pa vse mogoče pomoči in vprašam se, od kje bo prišel ta denar? Ni namreč napovedana tako višja gospodarska rast, da bi vse to pokrili, torej je odgovor verjetno le v zadolževanju. Ali pa prelamljanju obljub … Toda pustimo človeku priložnost vsaj še nekaj časa in se pustimo presenetiti.

Ali smo od osamosvojitve naprej naredili napredek? Zagotovo smo ga na mnogih področjih. Toda na nekaterih, tudi tistih najbolj osnovnih pa nismo. Zakaj sicer še obstajajo otroci, katerih starši nimajo dovolj za en topel obrok na dan? Mar ni to najbolj osnoven element naših socialnih služb? Narejeni so napredki v zdravstvu: toda zakaj nimajo vsi dostopa do osnovnega zdravnika, do ginekologa? Se morda ukvarjamo preveč z določenimi področji, ki so sicer pomembna, pa vendarle manj, kot pa te osnove? Mar ne bi bilo bolje, da recimo namesto večnih debat o spravi, naši politiki delajo na področju sociale, zdravstva in preventive v primeru naravnih nesreč? Predvsem pa: kdaj bomo zahtevali odgovornost od poslancev, ki so v hramu naše demokracije že več mandatov in te stvari še vedno niso urejene? Zakaj jih zopet volimo?

Vprašanje pa velja tudi nam: ali volimo sposobne ljudi? Ali nasedamo populizmu, ali pa znamo poslušati argumentom, da je včasih potrebno vlagati v infrastrukturo in preventivo? Ali se zavedamo, da včasih moramo dolgo vlagati, preden pridejo prvi rezultati oziroma da so včasih edini rezultati zgolj to, da nimamo težav na nekem področju in da je to zlata vredno? V Domžalah recimo veliko vlagamo v vodovodno infrastrukturo. Letna doba cevovodov je namreč med 30 in 50 let. Kaj se bo zgodilo v občinah, ki v to infrastrukturo nič ali zelo malo vlagajo? Ali bo bil kdo odgovoren? Zakaj na drugih delovnih mestih poznamo koncept malomarnosti, v politiki pa je očitno malomarno in neodgovorno ravnanje sprejemljivo?

Verjetno se vsi strinjamo, da bi področje gasilstva moralo biti prioriteta v naši državi. Tako tudi zagotavljanje pitne vode. Ker je okoljska kriza resnično na naših vratih, potem sta ti dve dejavnosti zagotovo bolj pomembni kot marsikaj drugega.

Gasilci in vsi prostovoljci na Krasu: najlepša hvala iz srca!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.