Slovenski pasji pisatelji #Ajdapiše

Obstaja prednost, če si sam svoj urednik – lahko prosto (po Prešernu) spreminjaš teme svojih zapisov. Pa ne le če si sam svoj urednik, temveč tudi če imaš super urednika. Svoboda je dandanes vredna veliko več kot kaj drugega. No, pa saj verjetno je bilo vedno tako.

Ko sem štiri leta nazaj začela pisati za Domžalca, so bile to sprva misli ob zaprtju, epidemiji in vsem, kar je prišlo zraven. Ko je to minilo, ko je bodisi korona žal postala normalnost bodisi pa smo se vsega tega naveličali, sem spremenila temo pisanja. Ker je bil urednik res vrhunski, ni bilo težav. Spodbujal me je le, da naj pišem. In pisala sem o vsem mogočem, o življenju pač. Tudi za ta teden sem imela kar nekaj idej, kaj vse bi lahko izpostavila. Dogaja se namreč toliko vsega, kar me spodbudi k razmišljanju, zakaj je nekaj tako, kot je.  Vendar pa sem vse bolj razmišljala, da bi nekaj napisala o knjigi Gorica Mateje Gomboc, ki me je navdušila. Kaj pomeni, da te knjiga navduši? To ni enako, kot če jo prebereš na mah. Navduši me, ko o njej še dolgo razmišljam. Razmišljam o posameznih mislih. Pa tudi literarnih osebah – kaj so čutile in kaj doživele.

Pa lahko pišem o eni knjigi? Tukaj v Domžalcu. Sicer večino časa pišem ravno o knjigah (za revijo Bukla in portal AirBeletrina). Pa vendar v Domžalcu še nisem nikoli pisala o tem.

Ponovno sem spoznala, da se mali ljudje vse prevečkrat bojimo lastne sence. In to sem spoznala, ko sem sedela na novinarski konferenci založbe Miš. Zakaj hudiča pa ne bi pisala o knjigi? Četudi mi kdo očita, pa kaj potem? Moja kolumna, moja pravila. Zakaj bi lahko pisala o bolezni, ki nam je spremenila življenja, o etiki, družbi, ne pa o knjigi?

Odločila pa sem se, da ne bom pisala o eni knjigi, eni Gorici (ali dveh). To bom zagotovo še v prihodnosti, saj je to res knjiga, za katero želim, da pride v roke čim več Slovencev – zato vas hkrati vabim tudi v domžalsko knjižnico na pogovor z avtorico. Odločila sem se, da bom napisala kolumno o več knjigah in to tistih s predstavitve založbe Miš. Zakaj? Ker sem dve prebrala (za otroke in mladino) ter sta zelo dobri. Ker vem, da je založba Miš sinonim za kakovost. Predvsem pa zato (kot je dr. Samo Rugelj pisal v uvodniku Bukle), ker slovenski mediji o slovenskih knjigah ne pišejo veliko. Pišejo in mi beremo o politiki, pa o športu, o številnih nepomembnih tračih, ki zapolnjujejo naše glave, da niso spočite in ker niso spočite, se nam ne da poseči po zahtevnejših besedilih. Čeprav še dolgo nazaj roman nikakor ni bil razumljen kot zahtevnejše čtivo.

Omenjeni knjigi za mladino sta Zmaj nad mestom, druga knjiga v zbirki Zgodbe vojvodine Kranjske odličnega in dobro znanega ustvarjalnega dvojca – pisatelja Sebastijana Preglja in ilustratorja Jureta Engelsbergerja, in Vihar, tretji del zbirke Ognjeni trije, zgodovinske sage Igorja Karlovška (ilustr. Milanka Fabjančič), ki odstira našo skupno zgodovino in zgodbo o večni človeški naravi, ki jo oblikujejo želja po preživetju, uspehu, bližini in ljubezni. Na konferenci pa je Karlovšek predstavljal že četrti del zbirke z naslovom Past, ki jo morda uspem prebrati že ta vikend. Knjigi se razlikujeta v starostni kategoriji (prva je krajša in namenjena tudi mlajšim otrokom), pa vendar ju druži veliko: obe posegata v slovensko zgodovino (prva v obdobje po srednjem veku, druga v čas Slovanov), obe imata odlične ilustracije (sploh v prvi me zopet navduši izvirnost Engelsbergerja), predvsem pa sta obe zelo kakovostni. Pregelj je na konferenci povedal, da je odločitvi, da postavi knjigo v to obdobje, botrovala predvsem otroška izkušnja, ko je v domači dnevni sobi brskal po Slavi Vojvodine Kranjske: »Zdelo se mi je zanimivo obdobje, ker to ni več srednji vek, pa vendar so ljudje še ostali srednjeveški – ohranili so neke navade, na primer sežiganje čarovnic.« Še ena podobnost obstaja za oba avtorja – to je namreč njuna druga zbirka za mladino pri Miš založbi, saj je Pregelj prej pisal Zgodbe s konca kamene dobe, Karlovšek pa Ognjeno pleme, ki je postavljeno v čas in prostor preseljevanja narodov konec 6. stoletja, torej malo pred novo zbirko, ki je obdobje 7. stoletja. Ta njegova nova zbirka mi je všeč, ker objektivno piše o tistem času, čeprav so zgodbe izmišljene. Bralec lahko razume surovost obdobja, ko ni bilo moderne tehnologije, in je bil cilj samo eden: preživeti. Pisatelj je na konferenci odlično povedal, , da navsezadnje tudi danes ni nič drugače in se pri tem navezal na Ukrajino – vojne se nadaljujejo in z njimi krut boj za preživetje. Veseli me, da slovenski pisatelji posegajo v slovensko zgodovino, ko iščejo navdih, in to zlasti tisti, ki pišejo za mladino. V moji mladosti takšnih zgodb ni bilo veliko in tako ni bilo nenavadno, da smo morda več vedeli o bojih med Indijanci in Američani kot pa lastni zgodovini.

Na novinarski konferenci so predstavili še več knjig (kar 50 jih bodo izdali letos, od tega dve tretjini za otroke in mladino) pa vendar, ker nimam dovolj prostora, naj omenim le dve – obe namreč lahko berejo  tako mladi kot tudi odrasli. V stripovski priredbi je izšla fantastična mladinska pripoved Jožeta Snoja Avtomoto mravlje, pod katero se podpisuje dr. Igor Saksida, za res izjemno dinamično in skorajda srhljivo likovno izvedbo pa je poskrbel Damijan Stepančič. Legendarna pripoved je nastala že leta 1975, a je še danes zelo aktualna. Ker je to strip, je primeren za otroke, ki lahko sledijo zgodbi mravelj, vendar pa je to hkrati tudi mnogo zahtevnejša zgodba, saj je Snoj v besedilo vnesel hudo kritiko družbe. Dr. Saksida besedila ni veliko spreminjal, ohranil pa je to Snojevo značilnost, ki združuje grozljivost in smešnost. Na slovenskem knjižnem trgu so stripi v zadnjem času vse bolj aktualni – tako za otroke kot odrasle. Morda se to kakšnemu starejšemu ne zdi nekaj nenavadnega, saj je odrastel ob črno-belih (jugoslovanskih) stripih, vendar so to danes marsikdaj popolnoma drugačni stripi, polni barv, predvsem pa izjemno zahtevnih zgodb.

Kot zadnjo knjigo pa naj omenim Res hudo pasjo biografijo, roman Švrk Vinka Möderndorferja, ki je morda sprva lahkoten roman, prvoosebna pripoved psa, vendar pa sledijo tudi napete akcije. Še bolj kot to pa je pomembno sporočilo, ki ga je na konferenci z nami delil avtor: »Zgodba ni le pripoved o dogajanju, temveč želim izpostaviti, da moramo svet spremeniti in to je tudi naloga mladih. Pomembno je, da se literatura dotika etičnih dilem in upor proti vsemu, kar ni prav, je korak naprej. Četudi ne uspe vedno.« Če pa vam knjig še ni dovolj, pa od istega avtorja predlagam tudi izjemen roman Odštevanje, ki je najbolj preprosta zgodba po eni strani, po drugi pa tako čudovita pripoved o človeku, spoznavanju samega sebe. Pa tudi časa.

Naj ob vseh uspehih slovenskih športnikov ne pozabimo tudi na uspehe slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, založnikov pa še koga, ki skrbi, da slovenska beseda kakovostno živi.

P.S. Zakaj pa takšen naslov? Ker je Möderndorfer na vprašanje, če je bilo težko pisati v prvi pasji osebi povedal, da sploh ne, »saj dobro pozna pse, pa tudi sam je pasji.«

Besedilo: Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.