Slovenski narod se bo od moraliziranja razpočil #Benjaminovglas
Najbrž se prav vsi zavedamo, da bi bili Slovenci v moralnosti in moraliziranju svetovni prvaki, v kolikor bi to tekmovanje obstajalo. Slovenci smo mnenja, da nas bo odličnost pri doseganju visoko postavljenih moralnih standardov pripeljalo v nebesa. Vendar to odličnost zahtevamo od drugih, bog ne daj od sebe, ko pa se odprejo vrata v nebesa, smo pa ravno mi prvi na vrsti za vstop.
Vendar se lahko upravičeno vprašamo, ali je naša družba zaradi teh visoko postavljenih moralnih standardov kaj bolj zrela?
V iskanju brezmadežnega funkcionarja
Spomnimo se politikov, kot so Miro Cerar in Gregor Virant, veliki moralni težkokategorniki, ki so vstali na morali in prav tako padli na morali. Že na začetku politične poti so si za izbrali najslabšo orodje naroda za presojo njihovega dela – moralo. Prednost morale je, da lahko nastopaš brez vsebine, to je pa po drugi strani tudi njena slabost, saj ni prav nobene druge podpore, na kateri sloni posameznikova politična usoda.
V tem primeru je narod postavil povpraševanje po funkcionarju, torej moralno čistem človeku, ki v življenju ni ubil mravlje kaj šele čebele in ki se dnevno trudi, da zavre čim več človeških lastnosti, kajti ostati človek, bi pomenilo tudi delati napake, in to pa bi bilo preveliko tveganje za obstoj takšnega funkcionarja. Z zgornjimi primerki je narod ponudbo tudi dobil. Ob takih moralnih zahtevah na »volilnem javnem razpisu« bo narod za vlečne konje še naprej dobival posameznike, ki so emocionalno in socialno zavrti, tehnično gledajo na sebe in vse okoli sebe, njihov »core business« pa je skrb za to, da ne bo prejel pršuta za protokolarno darilo od gostov oz. kar koli, kar bi mu ogrožalo položaj preko surove moralne presoje naroda.
Moralna presoja pri javno izpostavljenih osebah
Se še spomnite usode mariborskega ravnatelja in sina nekdanjega direktorja slovenske policije?
Mediji so takrat v imenu ljudstva stopnjevali pritisk na izbrane osebe v zgodbah, na drugi strani ni bilo pa prav nikogar, ki bi v pravem trenutku v imenu ljudstva celotno gonjo ustavil in jo označil za nevarno. V takih primerih nam manjka samorefleksija ljudstva. Potrebujemo zdravo presojo lastnih družbenih procesov, ki se izjalovijo. Po tragediji je na strani ljudstva sledila faza distanciranja oz. »moralnega tuša«, češ naj se sledi obsojanja pobrišejo in obrnemo novo stran pri prebiranju knjige, kjer kmalu pridejo znova na vrsto nova identično-tragična poglavja, ki nas še čakajo.
Glede na to, da nekatera medijska razkritja in obsodbe nekaterih zgodb za posameznike v družbi predstavljajo preveliko tveganje za psihično zdravje vpletenih, in da se do sedaj ni veliko spremenilo, bi bilo smiselno presoditi, ali bi bilo dobro vzpostaviti nek nadzorni družbeni organ, ki bi imel v imenu interesa družbe in zaščite ranljivega posameznika možnost intervencije in umika medijskih vsebin, za katere bi na podlagi prej vzpostavljenih kriterijev presodili, da bi lahko predstavljali preveliko tveganje za psihično zdravje ali celo fizično smrt in nasploh razplet za vpletenega posameznika. V naši družbi resnično pogrešam neka preprosta orodja za zaščito interesa posameznika, ki je zanj življenjskega pomena.
Upam, da bomo Slovenci kmalu začeli gledati na posameznike, javne osebe oz. javno izpostavljene osebe, kot na ljudi, ki imajo pravico do življenjskih napak, motiti se je namreč človeško. Velja poudariti tudi rek, da se človek uči na napakah, in le mislimo si lahko, kakšno vsebino in kakšen doprinos družbi lahko ponudi človek z solzno-čisto zgodovino. Seveda morajo biti ljudje na javnih funkcijah tudi moralni zgled, moj poudarek je samo v tem, da pri tem preveč ne pretiravamo. Nazadnje dobivamo v javni prostor čiste ljudi, vendar brez izkušenj, ki ti jih med drugim dajo takšne ali drugačne, tudi »moralne napake«. Velikokrat se nam zgodi, da nam ravno ti »najboljčistejši« hitro naredijo precejšni razsul iz države.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.