Pred dnevi sem se pogovarjala z znanko, ki mi je razlagala o svojem delu. Čeprav še ni dopolnila trideset let, se je videlo, da je na poti k izgorelosti. Cele dneve dela, se žene, išče perfektnost. In kako to opišemo? Kot pridnost? Ambicioznost? Zavzetost? Vztrajnost? Ali pa norost?
Ravno danes se je zaključilo še eno šolsko leto. Statistika pravi, da vsako leto več žensk na koncu zaključi šolanje na višjih ravneh. Ženske v šolah blestijo. Čemu? Oziroma kaj se zgodi potem, da na delovnih mestih, predvsem pa v življenju ta blesk zbledi? Na vodilnih mestih je še vedno več moških. Inovatorjev je še vedno več moških.
Najprej se vprašajmo, kaj je potrebno, da blestiš v šoli? Potrebno je sedeti pri miru, poslušati, povedati tisto, kar zahtevajo od tebe. Pomembna sta vztrajnost in pridnost. Ustvarjalnost in inovativnost sta šele na drugem mestu. Lenoba je nezaželena. Toda če pogledamo takole: kolo je eno najpomembnejših izumov v naši zgodovini. In čemu je bilo izumljeno? Ker je nekdo želel nekam priti hitreje? Z manj napora? Ker je bil len, želel pa je več. Inovativnost je tista, ki spodbuja napredek. In ne pridnost. Pridnost pomeni, da delaš po navodilih in očitno gre deklicam to bolje od rok. V službi pa pride do drugačne situacije. Seveda so delovna mesta, ki zahtevajo poslušnost, šefi, ki zahtevajo uboganje. Toda na teh delovnih mestih se ne dogajajo preobrati. Napredki se dogajajo tam, kjer vlada svoboda. Tam, kjer se spodbuja kreativnost. Tam, kjer se spodbuja, da ne hodiš po isti poti kot vsi ostali, temveč da najdeš drugačne rešitve. Tam, kjer se ne posluša drugih, temveč poišče svoj glas. In zato aktualni razmislek o uvedbi računalniških veščin, predvsem pa tujega jezika v zgodnje razrede osnovne šole, morda potrebuje širši okvir razprave: kaj želimo otroke naučiti? Ne katere veščine, temveč najprej katere vrednote in nato veščine. Vsekakor pa močno spodbujam uvedbo dodatnih ur gibanja v šole – vendar naj ne bodo suhoparne, naj ne spodbujajo sledenja pravilom, temveč kreativnost in druge veščine preživetja. Kot odlično opiše ta članek v Delu, ki ga močno priporočam v branje – »Končno si je nekdo upal« .
In ko pogledamo čez državne meje, tiste narode, ki so nam v vzor na področju gospodarstva, lahko vidimo, da je razlika predvsem v tem, kdo naredi večjo dodano vrednost. In zopet smo pri tem, da ni vprašanje pridnosti, temveč inovativnosti. Pridni sledijo ustaljenim procesom, inovativni pa iščejo bližnjice. Kako v manj časa narediti več in bolje – to mora biti naš cilj.
Ne torej biti priden. Priden je kuža, ki ti prinese nazaj igračo, pa še pri psih se vse bolj zavedamo, da jim moramo pustiti svobodno voljo, saj so čuteča bitja in ne le stvari za naše zadovoljstvo.
Biti priden pomeni delati vse po navodilih. Tudi delati preveč in preko svojih zmožnosti. Zatorej se ustavite in se vprašajte: kaj delate? Je smotrno? Bi se dalo narediti drugače, boljše za nas in tudi druge? Pri tem pa se vprašajmo, kaj so naše vrednote. In se zavedajmo, da s svojimi dejanji kreiramo ta svet. Zase, za vse nas, pa tudi za naše zanamce.
In se zaključek vprašajmo: ali spodbujamo drugačnost? In ne govorim o vprašanju spolnih partnerjev, menjavi partnerjev, religioznosti in vseh drugačnosti, o katerih govorimo dandanes. Obstaja še ena drugačnost, o kateri pa ne slišim tako veliko – drugačnost pri življenjskih odločitvah. Ko vsi otroci sedijo, grajamo tistega, ki vstane. Čeprav bi morda molče šel zgolj do okna. Moraš sedeti. Tako kot moraš biti v pisarni osem ur, pa če tudi si zaključil z delom. Kje so meje discipliniranosti in kje se začne ta inovativnost? Ta drugačnost, ki se dejansko rezultira v inovativnosti.
Ni res, da se ne splača biti priden, kar Slovenci večkrat rečemo. Čeprav dejansko še vedno nagrajujemo tako pridnost kot garanje. Splača se biti premišljen. Se ustaviti in razmisliti: kaj delam in zakaj delam. Če bi delala drugače, bi lahko naredila bolje? Hitreje? Učinkovitejše?
Naj bo prijetno poletje! Želim vam predvsem, da si vzamete čas zase in za svoje najbližje. Da namesto v mesta in nakupovalna središča zavijete v naravo ter vzpostavite stik s samim seboj. Kdo ste, kje ste, kam greste – kaj si zares želite?
Prav tako pa čestitke ob dnevu državnosti. Za trenutek opustimo jamranje in se zavedajmo, da čeprav nismo druga Švica, pa smo vseeno spadamo v krog najbolj razvitih držav na svetu. Zavedajmo se naših uspehov, hkrati pa obudimo sanjarjenje o tej drugi Švici in se zavedajmo, da v naši državi bivajo najboljši športniki na svetu, najboljši glasbeniki, najboljši umetniki vseh vrst … Zato verjamem, da smo lahko še boljši tudi na državni ravni razvitosti. Predvsem pa si želim, da bi bili bolj zadovoljni, bolj srečni in se zavedali, kaj so naše prioritete – kaj je tisto, kar nas zares osrečuje.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.
