Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitev. #Ajdapiše

Narod jamranja? Saj se spomnite zloglasnih besed takratnega premierja Mira Cerarja že iz davnega leta 2016 (skoraj deset let nazaj!)? Napis je Cerar uporabil kar na novinarski konferenci in to v obdobju, ko je kljub velikim obljubam o etiki svoje vlade, branil takratnega finančnega ministra, ki si je nezakonito izplačeval dodatke k plači. Finančni minister Mramor je nato odstopil, sam pa je dejansko na oblasti ostal še naslednji dve leti in pol.

No, kolumna ne bo o politiki, saj verjamem, da jo imamo vsi že več kot dovolj. Temveč bo o jamranju in vse od leta 2016 si tako ne morem pomagati, da ne bi pomislila na Cerarja, ko razmišljam o jamranju. Žal je Cerar izkoristil napačen trenutek za uporabo nekega besedila, modrosti, morda bodočega slogana, ki bi pa morda v pravem trenutku lahko vplival pozitivno na naš narod in njegovo državotvornost.

Slovenci zase velikokrat trdimo, da smo narod, ki veliko jamra. In ko nas opazujem, se mi vse to zdi tako zelo res. Nikoli ni nič dovolj dobro in prepričani smo, da je trava pri sosedu (v tujini) veliko bolj zelena.

Verjamemo, da je Avstrijcem boljše, ker imajo seveda poštene plače in dobro državo, ki skrbi za državljane. Sistem v Avstriji je urejen in ni korupcije. V Italiji jim je prav tako luštno – hrana je cenejša, znajo uživati, zopet so plače boljše … No, Madžari – o teh imamo po navadi še najmanj za povedati, pa vsekakor zadnja leta tako radi navajamo Madžare skupaj s Čehi in Poljaki, ko žalostno vzdihujemo, kako smo včasih prednjačili pred vsemi temi narodi, sedaj pa zaostajamo. In južni sosedi – no, da k njim uhajajo vse multinacionalke, da spodbujajo podjetništvo in pa ne pozabimo še na to, da so še vojakom pošteno dvignili plače, ko pri nas capljamo le z nekimi dodatki, ne govorim.

Dejstvo je, da je veliko od teh stvari res – nekatere pa tudi ne. Predvsem pa slika ni nikoli črno-bela. Veliko stvari bi lahko v državi izboljšali in to predvsem na državni ravni – Slovenci smo pridni, iznajdljivi in prilagodljivi, žal pa nimamo dobro naravnanega sistema. Naše rešitve so ad hoc, zato jih tudi vsaka politika spreminja, in nimamo strateško naravnanih ambicij. Zadev se ne lotevamo celostno.

Toda po drugi strani pa je preprosto res, da resnično veliko jamramo. Ko sem v tujini, ne dobim tega občutka. Pogrešam, da bi se več pogovarjali tako o nas samih, kot pa tudi o idejah, kaj se da spremeniti in izboljšati. Občutek imam, da je vse to posledica tega kapitalizma z mešanico neoliberalnega globalizma in individualizma, ki dejansko obstaja v takšni obliki naprej ravno tudi zaradi jamranja in nezadovoljstva. Dobimo se, spijemo kavo, pojamramo, kaj vse ni v redu in gremo naprej. Nimamo revolucionarnih idej, ne utopičnih in ne vizionarskih. Gremo pač naprej, po možnosti v »shopping«, nato pa se zleknemo na kavč in pogledamo, kaj je novega na televiziji. Ali je to res življenje?

Zdi se, da smo se tako zelo utopili v tej naši družbi, da smo resnično izgubili stik z naravo. In ne trdim, da je potrebno objemanje dreves in hoja po mehki travi ter mahu (čeprav je odlična!), ne morem pa se izogniti vse večjemu prepričanju, da nam za večjo srečo in zadovoljstvo manjka nagon po preživetju. Cone udobja so prijetne in prijazne, toda tisti nagon, da smo živi in tukaj ter zdaj … tisto pa je nekaj posebnega.

Ko se naslednjič ujamete pri tem, da sami jamrate – se ustavite. Življenje je prekratko, da bi opazovali pol prazen kozarec. Raje ga spijte in si natočite novega.

P.S. Očitno gre za vedno aktualno temo, ki jo v svoji glavi večkrat naslavljam, to pa dokazuje tudi kolumna iz lanskega leta, ko sem pisala o enaki težavi. S tem pa seveda potrjujem tezo: tudi jaz jamram, da jamramo. Kolumna je namreč nastala v moji glavi na dogodku, na katerem sem spoznala veliko novih ljudi in imela čast občudovati ljudi, ki so delali z veseljem in ki jim ni bilo prav nič težko! Tam je bil tudi človek, ki ga poznam in res vedno jamra, zato je izstopal še toliko bolj … pa sem si mislila, kako lažje nam bi bilo vsem skupaj, če bi z dobro voljo delali drug za drugega in skupni cilj.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.