Skrivnost vseh skrivnosti #Ajdapiše

Prepričana sem, da Dan Brown ni neznan slovenski javnosti – bralci smo ga vzljubili z Da Vincijevo šifro in nato še nadaljnjimi sedmimi knjigami, najnovejša je namreč že deveta uspešnica izpod njegovega peresa. Tisti, ki po knjigah ne posegate, pa ste si zagotovo ogledali vsaj filma posneta po njegovi knjigi.

Knjiga je njegova klasika – izjemno napeta zgodba torej, ki te potegne vase že na prvi strani, prepletena z zgodovino, umetnostjo, arhitekturo, pa tudi politiko in vse bolj tudi tehnologijo (prihodnosti). Je mešanica dejstev, mnogih zgodovinskih dejstev, tehnoloških podrobnosti, pa tudi teorij, ki bi jih nekateri zagotovo opisali kot teorije zarote. Pa ne morejo. Ker je navsezadnje to »le« knjiga.

»Njegova duhovna plat pa se je spraševala, ali ni morda pradavna obljuba večnega življenja starejša od religij … in je del že pozabljene starodavne modrosti … iz časov, ko človeška zavest ni bila tako obremenjena, da ne bi dojemala najglobljih resnic, ki vladajo v vesolju,« je vsekakor moj najljubši odlomek iz knjige.

Čtivo, ki obsega skoraj 600 strani, je čudovito prebirati iz več razlogov. Za začetek, ker je preprosto mojstrovina, da napišeš knjigo, ki je napeta skozi vseh 589 strani. Mojstrovina je čtivo, ki je po eni strani preprosta zabava, udobno preživljanje prostega časa, počitek za možgane stran od vsakdanjega sveta, vendar pa hkrati delno poučna in pa predvsem polna iztočnic, ki ti ponudijo lahko zelo poglobljen razmislek o današnjem svetu. O umetni inteligenci, zavesti človeka, življenju in smrti.

Izdala vam bom podrobnost iz knjige, pa vseeno vam to ne bo pokvarilo branja in užitkov ob branju.

Skrivnost vseh skrivnosti je preprosta – da smrt ni konec. O tem pričajo praktično vse religije, hkrati pa se tudi večina ateistov strinja, da Zemlja ni središče vsega in da to tukaj, pač preprosto ni vse.

Zato postavljam zelo preprosto vprašanje: čemu se tako ukvarjamo z vsakdanjimi zadevami? Čemu se tako ženemo, da smo ves čas pod stresom in izmučeni, če pa vemo in čutimo, da je vse to tukaj minljivo, nekaj več pa je večno?

Verjetno zato, ker smo iz šol izgnali ne le klasične religije, ampak tudi vse tisto, kar ne moremo potrditi z nekim fizičnim dokazom (staroverstva, povezanost z naravo, intuicijo in druge alternativne elemente). Nikakor ne smemo pozabiti, da je bil šolski sistem za celotno prebivalstvo namenjen zgolj učenju pisanja in računanja ter kasneje dopolnjen z namenom, da bi se izučili za delavce. Če pogledamo že paradoks nastanka Slovenije – zavedamo se, da prejšnji sistem ni bil demokratičen, pa vendar: kako močno se je spremenilo poučevanje v zadnjem desetletju tega tisočletja? Smo naredili šolski sistem, ki bo poučeval aktivne državljane ali le nadaljevali z indoktrinacijo zvestih proletarcev?

Knjigo sem med drugim prebirala tudi na LPP-ju. Ob nalepki na avtobusu, ki opozarja, da naj ljudje nimajo nog na stolih in naj skrbijo za čistočo. Ob tem zapisu sem se sarkastično nasmehnila, kajti kako se lahko dojemamo za napreden svet, če se v 21. stoletju učimo umivanja rok v času epidemije in potrebujemo nalepke za ohranjanje čistoče na javnih prostorih?

Ne napredujemo.

Nazadujemo. Kljub vsem stvarem, ki nas obdajajo in nam dajejo lažni občutek, da smo boljši in naprednejši kot predniki. Smo namreč vse bolj odsotni drug od drugega. Od sebe. Smo odrezani od narave. In predvsem vesolja. V lasten fokus dajemo nepomembno vsakdanjost, ki nas izčrpa, kot nam riž v prebavnem traktu jemlje vse minerale. Namesto da bi se osredotočili na življenje. Ne le bivanje.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.