Širše, ne globje! #Ajdapiše

Spominjam se, ko mi je na fakulteti profesor razlagal svojo izkušnjo študijskega obiska v Združenih državah Amerike tekom osemdesetih, morda sedemdesetih let. Pravi, da je bil navdušen nad njihovim specializiranim znanjem. V Ameriki so pravi strokovnjaki, zelo specifični, poglobljeni. Dodal pa je, da je vsem manjkala širina znanja – nihče ni vedel veliko o leposlovju, glasbi, umetnosti. Pa tudi niso vedeli veliko o drugih vedah, torej poznali so le svojo. Pa je res potrebno, da ima strokovnjak širino?

V našem svetu, torej informacijskem svetu, kjer lahko kadar koli vse pogooglaš, zakaj je sploh potrebno še kaj vedeti? In kaj ti daje to nepotrebno znanje, če pa je potrebna le specializiranost? Danes tehnologija tako zelo napreduje, da je težko slediti že razvoju svojega področja, kaj šele brati o vsem drugem. In v svetu, kjer so cenjena tehnološka znanja, ter se otroke pošilja na naravoslovne srednje šole, čemu bi sploh še služil program klasične gimnazije?

V svetu, kjer vlada statistika, je težko opravičiti, da je branje poezije potrebno. Zdi se, da je celo odveč. Menim, da je ravno to problem današnjega sveta. Pa niti ni potrebna poezija, ampak saj razumete, kaj mislim. Vse te vede in rituali, ki niso takoj aplikativni, ki niso uporabni v tem tehnološkem svetu in ki ne ustvarjajo dobička – to mislim.

Vse te zadeve, od umetnosti do filozofije, so potrebne, ker širijo naša obzorja. Ker nas delajo odporne na populizem, ki želi zavladati današnjemu svetu. V preteklosti so bili politiki razgledani ljudje in kot takšni so imeli možnost strateškega razmišljanja, dolgoročnega uvida in zavedanja, kaj je javno dobro ter navsezadnje tudi zavedanja, da je smoter sveta večji kot le težka kuverta. Bili so časi, ko je štela predvsem čast. Časi, ko se je človek zavedal, da sta najbolj pomembni dve zadevi, ki jih ima tukaj in zdaj: ta trenutek in pa svoje dobro ime. Vse ostalo ni večno in ni zares pomembno.

Želela bi si, da se začnemo kot družba bolj ukvarjati z družboslovjem in humanistiko. Včasih so razumeli pomen teh ved in njuno pravo vrednost. Včasih so se ljudje šopirili s svojim znanjem, danes se žal le z materialnimi dobrinami. Mar ne vidimo, kam nas to vodi? In zakaj se potem čudimo izgorelosti in depresiji, če smo življenje oropali njegove esence in mu pustili le golo okostje preživetja – nenehen boj po kopičenju dobrin in neprestan tek za tisto nekaj več, ki se skriva za naslednjim vogalom, v resnici pa je tam le konec našega bivanja. Problem ni, kam nas bo vodila umetna inteligenca. Problem je, kje se skriva naša.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.