Saj je v redu! #Ajdapiše

Vendar pa pač ni.

V današnjem svetu sicer vlada težnja po večkratni perfekciji – ženske tako velikokrat izražajo, da se počutijo utrujene, saj želijo biti popolne mame, popolne žene, popolne sodelavke ali vodje. Obstaja nek ideal te popolnosti, ki pa je seveda umetno, družbeno ustvarjen.

Kaj dejansko pomeni biti popolna mama? Popolna ženska? Pa obstaja ena in univerzalna popolnost ter kako to, da obstaja (če obstaja)? Kdo je to ustvaril? (Namig: vsemogočni marketing.)

Ob razmišljanju o tej popolnosti, so se mi v misli vsilile mnoge asociacije in spoznala sem, da so v večini vse vezane na videz, zunanji izgled. Pomembno je, kako stvari izgledajo na zunaj. Vsi poznamo pomembnost embalaže, sloganov, barv in vsemogočnega marketinga. Kot “popolno mamo” vidimo urejen dom, urejenega otroka, vidimo diplome na stenah, pokale na omarah, pa da ne bomo samo o ženskah – saj tudi za popolnega moškega in popolnega očeta ostajajo pomembne le stvari, ki so kakovostne na videz. Toda, kako pa je z notranjostjo?

Kakšni pa so odnosi? Odnosi do otrok, med partnerja, pa predvsem odnos, ki ga imamo sami do sebe? Kakšni so popolni odnosi? Pa da ne bomo preveč idealistično – kakšni so dobri odnosi? Koliko prepirov in nesramnih besed je v naših odnosih? In se nam to kar zdi normalno. Ker je bolj pomembno, da odnose obdržimo in da na zunaj izgledajo dobro. Vprašanje je tudi, kako se osebnostno spopadamo s tem razkorakom med idealom v glavi, predstavitvijo »svetu« in projekcijo, ki jo podajamo? Kaj nam to dela? Gnijemo še naprej in mislimo, da bomo s čimboljšo embalažo popravili okus vsebine?

Pa da preidem k naslovu današnje kolumne: Ah, saj je v redu! Kolikokrat dnevno to slišimo iz ust drugih pa tudi iz lastnih ust ali vsaj misli? Zadeva je malce paradoksalna: po eni strani nam je pomembno, da vse na zunaj izgleda perfektno (karkoli to že pomeni), po drugi strani pa se tako hitro zadovoljimo s povprečnim. In v tej kolumni povprečje ni dovolj dobro. Saj je v redu – zame pač ni dovolj.

Ker živimo vse hitreje, nimamo časa za izvedbo perfektnosti v dejanjih, pa tudi besedah. In zato je postalo dobro dovolj dobro, pa v resnici ni. Primer: ker se nam mudi, so postala instant kosila sprejemljiva. Instant kava. Tudi instant odnosi.

Ah saj je vse ok je znak naše apatičnosti in tudi roko na srce, kako prenašamo konstruktivno kritiko? Vse je napad na našo »popolnost«, ker ni prostora za izboljšavo? Skočimo v zrak, ko nam kdo poda mnenje, ki nam ni pogodu. Kajti globinske izboljšave niso potrebne, saj globinska perfekcija ni cilj.

Toda življenje je eno samo in ne vem zakaj, nam je postalo zadovoljivo, da vse naredimo kar malce na pol. Nič več ni cenjen lep jezik – dovolj dobro je, da govorimo mešanico jezikov, slanga, brez lepih besed. Brez romantičnosti v teku besed. Živimo v svetu, kjer je dovolj dobro, če je lepo na pogled, manjka pa globina. In dejansko je tako tudi pri zunanjem videzu nas samih: pomembno je, da izgledamo zdravi (torej fit), ne pa dejansko to, da smo (fizično, predvsem pa umsko, duševno). Pomembno je, da smo lepi na videz, čeprav so materiali, ki jih nosimo ceneni in prav nič prijazni do naše kože. Moda pa je hitra in brez prave zgodbe. Sledimo modi, kupujemo v trgovini, kar vidimo, ne vzamemo pa si časa, da razvijemo svoj slog. Kajti čeprav sem skozi pisanje kritična do »zunanjega«, pa ne trdim, da videz ni pomemben. Seveda je. Veliko odločitev naredimo ravno na podlagi ocene, ki jo naredimo zgolj na analizi zunanjosti.

In da zaključim: želela bi si svet, v katerem bi si človek vzel čas, da ti napiše lep pozdrav, ne pa lp. In da zraven doda svoje ime ter priimek, ne le inicialke – kajti kaj s tem pokažemo, če ne pomanjkanje ponosa? Svet, v katerem, bi si posameznik vzel čas za vsako opravilo, ki ga dela, pa če tudi le govori ali piše. Svet, v katerem bi bila zopet pomembna kvaliteta in v katerem bi se globina cenila. Svet, v katerem bi bil intelekt nekaj, k čemur bi strmeli. Svet, v katerem bi bila lepota cenjena. Ne pa da bi bila le-ta cenena. Tako kot žal vse ostalo … vse prehitro.

Besedilo: Ajda Vodlan (Ajda piše)
Karikatura: Nana Guberinič (Karikature Nana)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.