S kolesi v naravo
Slovenci smo ponosni na naša dva izjemna kolesarja, Pogačarja in Rogljiča, ki zmagujeta na turih kot za stavo. Gre za individualni ali skupinski šport? Odvisno od tega ali govorimo o tekmi na čas ali tekmi za prvo, drugo ali tretje mesto. Ideja, da je šport dober za zdravje, že dolgo ne drži več. Pravzaprav je priporočljiv v ta namen le rekreacijski šport, le da se meje med njim in tekmovalnim vse bolj brišejo. Staro in mlado, možje in žene veselo (včasih bolj neveselo) grabijo v hrib ali drvijo po klancu navzdol, ne meneč se za naravo, ali mimo vozeče avtomobile in redke pešce. Kdaj jih pošteno zanaša tako da me, ko se peljem po vijugastih cestah v hribe, skrbi ali bo kakšen priletel vame ali pa bom kakšnega po nesreči pobrala z odbijačem. Včeraj, recimo, sem šla do Krvavca in je bila cesta po zadnjem dežju polna odkrušenega kamna, bilo je tudi nekaj traktorjev in zapor zaradi dela na cesti. Vreme je bilo idealno za pohode in kolesarjenje, zato je bilo kolesarjev obilo, v obeh smereh. Pomislila sem, kaj bi se zgodilo, če bi koga odneslo, kaj bi od njega ostalo? Razmišljam tako, ker nisem ljubitelj hitrega, adrenalinskega športa in prevečkrat pomislim na posledice, ki bi bile rezultat prevelikega poguma, združenega z nesrečno okoliščino – teh v slovenskem prometu kjer ne vlada potrpežljivost, ne manjka.
Tudi v Domžalah smo nedavno odprli urejeno kolesarko stezo na Šumberku, ki naj ne bi motila sprehajalcev, a na njej do sedaj nisem videla še nikogar. Sledi koles sem pa zasledila drugje – na starih peš poteh in v gozdu. Celo očeta in majhno punčko sem srečala, kako jo mahata s kolesi po pešpoti, čez drn in strn. Morda bi bilo super, da bi se naučili pravilno padati ali pa vsaj zavirati, za začetek. Na UKC Ljubljana opažajo porast poškodb pri kolesarjih, ne le tistih v mestu, temveč še bolj teh, rekreativno-adrenalinskih.
»Iz podatkov, ki so nam jih poslali iz UKC Ljubljana je razvidno, da se zdaleč največ kolesarjev poškoduje samih, največ zaradi padca. “Imeli smo že hude poškodbe trebuha, jeter, vranice, kar je lahko zelo grdo. Do njih prihaja zaradi udarca krmila v trebuh ali udarca v neko oviro pri padcu. Letos smo na primer že imeli eno takšno hudo poškodbo, to je poškodbo jeter pri otroku,” se spominja naš sogovornik. “Najhujše poškodbe so tiste, ki pustijo dolgotrajne posledice. Prihaja tudi do smrti, sicer pa gre v glavnem za poškodbe hrbtenice ali prsnega koša. Te so sicer redke, jih pa tudi kdaj pa kdaj vidimo. Gre za visokoenergetske poškodbe, ki so po navadi posledica velike hitrosti kolesarja ali srečanja z drugim, hitrejšim in težjim vozilom,” pojasnjuje zdravnik. Čelada je ena izmed najpomembnejših zaščitnih sredstev, saj poškodba glave lahko prinese hude posledice. Vsega se seveda ne da preprečiti, pri nezgodi, kot je padec, pa možnost neke resne poškodbe glave lahko bistveno zmanjšamo.” (Več na: https://www.zurnal24.si/zdravje/aktualno/najbolj-nevarne-poskodbe-so-zaradi-krmila-kolesarji-varno-kolo-poskodbe-urgenca-326258 – www.zurnal24.si)
Gozd je prostor, ki naj bi ponujal mir in zavetje živalim in pticam, ljudje bodimo njegovi nevsiljivi in spoštljivi obiskovalci. Vse bolj pa se mi zdi, da kolo ne sodi v ta prostor, saj ne omogoča prave povezanosti človeka z naravo, obenem pa plaši redke živali, ki smo jim ljudje že tako odvzeli preveč prostora za življenje. Bahatost, uživaštvo in sebičnost so značilnosti potrošniške družbe, ki neusmiljeno spreminja družbene norme in nas dela manj občutljive za druge. A vendarle smo veseli, če začutimo prijaznost, spoštljivost in obzirnost, z njimi je življenje lepše in srečnejše. Saj si tega najbolj želimo, kaj ne?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.