Refleksija: kakšno je življenje v Domžalah? #Ajdapiše

Dobro ali slabo, boljše ali slabše kot je bilo?

V domžalski občini, severno od samega centra mesta, živim že celo življenje, torej od začetka samostojne Slovenije. Odraščanje tukaj ni bilo slabo, pravzaprav imam lepe spomine na otroštvo. Mala šola in nato osnovna šola, tudi vse interesne dejavnosti so bile blizu. Tiste dejavnosti, ki so bile kasneje v Ljubljani, sem lahko že kmalu samostojno obiskovala z vlakom. S prijatelji smo raziskovali bližnje potoke, se igrali na ulici in bližnjem igrišču. Senzacija zgodnjih najstniških let je bil sladoled v McDonalds-u. Takrat ob Kamniški Bistrici še ni bilo urejene pešpoti, sem se pa rolala in kolesarila po novozgrajeni avtocesti (ko še ni bila odprta, seveda). Knjižnica je bila v današnjem Centru za mlade in tja sem rada zahajala s starši, kasneje pa tudi sama. Zadnji film, ki sem si ga ogledala v kinu v SPB-ju je bil 102 Dalmatinca – sošolec je tam praznoval rojstni dan. Predvsem se spominjam, da je naša ulica bila polna hiš, vendar so eno ulico višje bili le travniki in to veliko travnikov. Pogled proti Kamniško – Savinjskim Alpam je bil odprt. Danes pa temu ni več tako. Ko se zazrem proti goram, sprva vidim le hiše in hiše. Travnikov ni več. In ko se tako sprehajam ob urejeni pešpoti ob Kamniški Bistrici, razmišljam: je življenje v Domžalah danes boljše?

Veliko stvari je modernejših, bolj urejenih. Mnogo jih je, ki mi niso zares všeč: vsi ti panoji ob cestah, vse te trgovine in tako gosta poseljenost, da res ne vidiš več kotička trave. Pa še vedno nas je premalo, da bi bil javen prevoz donosen in na voljo vsakih nekaj minut. Ne bom delala seznama, kaj je dobro in kaj slabo – je tako, kot je verjetno z vsako stvarjo. So dobre in so slabe stvari. Nostalgija pa vedno nosi rožnata očala, kajne?

Vendar pa je zadeva, ki me skrbi in ne le na lokalni ali državni ravni, temveč na širši, evropski ravni. Kajti navsezadnje noben človek ni otok zase in tako je danes lokalno tudi globalno (ali pa vsaj evropsko). Zdi se, da se soočamo s posledicami kratkoročnega delovanja. In te posledice se kažejo v razpadu sistemov. Ne zdi se več, da obstajajo le anomalije v sistemih, niti ne morem in ne bom trdila, da so sistemi v naši državi slabi. Zdi pa se, da popuščajo, razpadajo … zaradi preobremenjenosti in slabega vodenja?

Morda je kriva demokracija, ker morajo politiki delovati preveč populistično, premalo vodstveno. Morda je krivo, da smo mlada demokracija. Morda nismo dobri managerji. Morda, morda … Dejstvo pa je, da kamor koli pogledamo, nekje nekaj škriplje. Kadrov je premalo. Ljudje se upokojujejo, izkušenih pa ni. Šole pokajo po šivih, pokajo zdravstvene ustanove, pokajo domovi za starejše. Ironično, pokajo celo zapori. Pokajo ceste. Vse več imamo nekih okoljskih pravil, pa se zdi da je okolju vse slabše. Navsezadnje, če gledamo vandalizem, izgorelost, število samomorov, lahko vidimo celo, da poka celotna družba. Starejši imajo prenizke pokojnine, vdove živijo v velikih hišah, ki jih težko vzdržujejo, mladi pa ne zberejo denarja za nakup stanovanja.

Ko se vračam na domačo ulico, se sprašujem, če je boljše sedaj, kot v sedemdesetih, ko se je ulica začela graditi? Če pogledam stare slike centra Domžal, je bilo bolje nekoč ali je danes? Pa ta kolumna ni namenjena k temu, da spodbujam k jamranju. Še manj k temu, da bi kazala s prstom, čigava krivda je to. Ker je lahko le naša. Vse dobro, vse slabo, je na naših plečih. Tudi razmislek, ali je bilo bolje, ali slabše, mora biti skupen. Kaj pogrešamo? In kako bomo to dosegli? V tem prazničnem mescu, ko praznujemo rojstni dan naše občine, lahko o tem razmišljamo še toliko več. Pa ne le sami – ker bo vse več dogodkov, se bomo tudi več videli, in zakaj ne bi o tem razpravljali skupaj? Saj gre za skupno dobro, mar ne?

Ravno v tej frazi pa verjamem, da se skriva odgovor – skupno dobro. Ljudje smo začeli živeti v plemenih, organiziranih skupinah, državah z namenom skupnega dobrega. Delu svobode smo se odrekli v zameno za varnost. Prenesli suverenost na druge entitete. Za skupno dobro. Pa sploh še kdo verjame v to skupno dobro? Zdi se, da tako radi govorimo o severnih državah in kako super je tam. Tam, kjer je goljufanja države in družbe manj, saj ljudje razumejo, da je ključno to skupno dobro. Pri nas pa še vedno verjamemo, da nas država želi ogoljufati. Če bi bilo to res, potem sever ne bi uspeval. Kajti edini način za uspeh je, da gre zadeva z roko v roki – korupcije in elitizma ne bomo popravili brez vere v skupno dobro. Je kolesje uspeha … Zato bogati bogatijo, revni pa postajajo vse revnejši. Posamezniki in države. Bomo nadaljevali ali naposled spremenili smer? Vendar, dokler ne spremenimo miselnosti v širšem družbenem smislu, je to sploh možno?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.