Razvajenost varne Evrope je naša nevarnost #Ajdapiše

Socialna Evropa nam je dala varnost. Morda pa smo zaradi nje pozabili, kako pomembno je tvegati. In zakaj se nam ne piše najbolje? 

Svobode v socialni Evropi ni. Naj najprej razložim, preden preidem na pasivno vedeževanje naše prihodnosti.

Kaj je svoboda? Ker pač svoboda ni demokracija, kar nas vse preveč populistično želijo zavesti. Meni je morda najbližje definicija, ki je sicer zelo preprosta – svoboda pomeni narediti čisto vse, kar ti pade na pamet, da le ne posega v sočloveka ob tebi, ki si tudi želi narediti čisto vse, kar mu pade na pamet. No, in že tukaj sledi zaplet. Kaj vse namreč pomeni omejevati svobodo drugih? In Evropa je tukaj kar zelo striktna …

Zakaj pa omenjam socialno Evropo? Ker nam socialne pravice dejansko omejujejo pravo svobodo. Še huje – ne pustijo nam zares odrasti in to je tisti problem, ki me peha v depresijo o naši prihodnosti.

V socialni državi moramo plačati davke. In ti so pravzaprav kar visoki. Plačevati moramo pa tudi v socialno, pokojninsko in zdravstveno blagajno. Zopet ne malo. Kot odrasle osebe se namreč ne moremo samostojno odločiti, da pač ne želimo ne pokojnine, ne zdravstvenih storitev in si tega ne bomo plačevali. Nimaš izbire. Če želiš delati, moraš to plačevati.

Saj je logično. Ker plačujemo skupaj, imamo več kot družba. Pa vendar – koliko svobode ima posameznik v tej družbi?

Problem, ki ga vidim, je v tem, da v Evropi nismo prisiljeni odrasti. Vedno imamo okoli sebe varnostne mreže, kar je dejansko lepo, saj kar težko pristaneš v tako globokem blatu, da utoneš. Se pa vsekakor kot družba v tem blatu mučimo velikokrat, da ostanemo nad gladino (na tej točki ne bom, bi pa lahko, tarnala nad vse višjimi cenami, ki nam onemogočajo »dolce vita«). Po drugi svetovni vojni smo postali varna družba. Kar je načeloma super, toda v tem svetu vse bolj nevarno …

Večini ljudi na tem svetu namreč ni tako lepo, kot je nam. Vsakdo, ki malo potuje, lahko to vidi. Vidi lahko revščino, bedo. Seveda pa lahko vidi tudi nenormalno bogastvo. In če tukaj odštejemo vse tiste bogataše, ki sem jim je pač “usralo” (ni nežnejšega izraza!), da so njihove riti, ki so se še dobra tri desetletja nazaj grela na kameljem dreku, sedaj pa zaradi sodobne tehnologije sedijo na črnem zlatu, lahko spoznamo, da so tisti, ki so obogateli samostojno, garali in pa predvsem – tvegali! In to je izziv današnje Evrope – ljudje na vrhu, ki sprejemajo najpomembnejše odločitve za vse nas, pa tudi ves vodstvo v sredini, je pozabil, da moraš za preživetje sprejemati težke odločitve. Da moraš vedeti, kam greš in se na tej poti odločiti. Če greš levo, nekaj izgubiš. Če greš desno, tudi. Prav tako, če greš naprej. Vedno izgubiš nekaj. Daleč največ seveda, če nimaš sploh poguma in ne greš ne levo, ne desno, ne naravnost. Ko nekaj izbereš, preprosto tvegaš. Napredek zahteva pripravljenost sprejeti možnost neuspeha. 

V tej naši varni družbi smo izgubili občutek krvavega boja za preživetje. Ljudje okoli nas niso. In zato tvegajo tudi vse … Nam ni treba. Ali se nam tako le zdi?

Svoboda namreč ni samo pravica, da nekaj naredimo. Je tudi pripravljenost, da sprejmemo posledice, če so naše odločitve napačne.

Našo staro Evropo prehitevajo po levi in desni. Mi pa še vedno živimo v nekem mehurčku prepričanja, da so vsi ljudje enaki. Ker niso. Nismo. Lahko bi bili pa enakopravni. Vendar enakopravnost zahteva jasne temelje.

Resnično rada imam vrednote, na katerih temelji Evropa. Vendar smo nekje skozi čas postali prepričani, da jih bodo drugi spoštovali, ker je tako pač prav. V življenju se pa stvari ne dogajajo kar same po sebi, ker je tako prav. Prav je treba izbojevati. In stati za njim.

Morda naš največji problem ni, da imamo preveč varnosti. Morda je problem v tem, da smo pozabili, da tudi varnost zahteva vsakodnevno odločanje, tveganje in pripravljenost nekaj izgubiti. Pozabili smo, da nič ni samoumevno.

Evropa v resnici ve, česa si ne želi izgubiti. Vprašanje je, ali še vedno ve, za kaj je pripravljena tvegati. In stati pokončno. In zna biti tudi krvavo …

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.