Prihaja veseli december
Letošnji december bo, to vemo že zdaj, drugačen. Lansko leto smo v Slamnikarskem parku poslušali odlične koncerte v in se greli ob stojnicah s kuhančkom, vzdušje je bilo prijetno praznično, nasmehi na obrazih pa pristni. Kuhančka bi še lahko pogrešala, glasbe pa ne. Pomislim na to, koliko glasbenikov bo letos ob glavni letni zaslužek. In ne le oni – tu so še gledališčniki, razni izvajalci in organizatorji literarnih in drugih dogodkov. Korona je najbolj spodnesla umetnike, ki jim slavo pojemo ob Prešernovem prazniku, drugače se zdi, da za svoje delo ne potrebujejo plačila in zlahka živijo od sonca in vetra. Na prepihu so, tako in drugače. A kaj je človek brez kulture in umetnosti? Kot je zapisal Vinko Mörderndorfer: »Položaj umetnosti, ki nenehno ustvarja samopodobo Slovencev, je v današnjem času slabši, kot je bil nekdaj … Seveda to ni naključje, oblastniki se zelo dobro zavedajo, da morajo uničiti kulturo, umetnost, izobraževanje … s tem bodo uničili usta in ušesa naroda.« A vrnimo se raje k veselju, ki ga prinaša december …
Pred dobrimi osmimi leti, če se letnice prav spominjam, so bile Domžale na novoletno noč oblečene v čisto pravi, beli sneg. Glavna ulica je bila zaprta za prevoz, pod novoletnimi lučkami so se drenjale stojnice, svečanost noči je zmotil prešeren smeh mimoidočih, ki se jim ni mudilo domov. Ne vem več ali smo imeli ognjemet, spominjam se le te zimske idile, ki je spominjala na razglednico izpred sto let. Sneg je ta december še posebej dobrodošel, ko smo mi in naši jekleni konji (nič več konjički) varno doma oz. na parkiriščih. Nič lepšega od zasneženih ulic, ko jih ovije mehka tišina. Ali pa smeh otrok, ki se gotovo ne bi uprli izdelavi snežakov in bi našli kak skrit kotiček za sankanje. Najbrž bo spet treba paziti na razdaljo in varnostne ukrepe, čeprav sta osamljenost in žalost prav tako vzrok za marsikatero bolezen ali bolečino, ki lahko požene človeka v smrt. A vrnimo se k veselju, ki ga prinaša december …
Te dni se v mestu prižgejo novoletne luči. Nekateri so v dvomih, češ, komu bodo gorele, če imamo prepoved gibanja po 21.00 uri? Navsezadnje je tema že ob štirih tako da, sem za. Naj luči odženejo to neprijetno, dušečo atmosfero, ki je ne odženejo niti najboljši spletni vici. Ljudje potrebujemo drug drugega, čeravno se zdi, da tiščimo roke vsak k sebi. Ker je tako treba in je žal ta hip prav. A vendar ne smemo pozabiti na prijaznost, ki bo morala najti nove poti izražanja. Četudi le s prijazno čestitko nekomu, ki se je ne nadeja. Veseli december letos ne bo prešerno vesel temveč umirjeno sočuten. Do sebe in do sočloveka. Naj nas prijaznost ne zapusti, ker nič ne stane, a je veliko vredna.
Avtorica: Mimi Šegina