Pričakovanja: prvi šolski dan #Ajdapiše
Prvi september in prvi januar si delita nekaj skupnega: ljudje imamo ob teh dveh dnevih veliko pričakovanj (morda za študente lahko dodam še prvi oktober). Kaj je s pričakovanji? Razočaranji? Se jim da izogniti in ali je to smotrno?
Svojega prvega šolske dne se ne spominjam, vendar sem se šole veselila že davno prej, saj sem imela starejša sorojenca in se mi je verjetno zdelo kul, da bi tudi jaz hodila v šolo. Spominjam se nato prvega šolskega dne v gimnaziji: prišla sem prva, zgodaj zjutraj z vlakom, in spoznala prvo sošolko, ki mi je objasnila, da je naš razrednik dejansko razredničarka (pa ni spreminjal spola, samo jaz sem bila nevedna gleda imena). Ugotovila sem, da je kar nekaj sošolk iz domžalskih koncev in tako smo se hitro ujeli – čeprav sem na koncu najbolj trajna prijateljstva sklenila z Ljubljančani. Ne spominjam se, kakšna pričakovanja sem imela: vendar so bila presežena. Kot večkrat rečem, je gimnazijski čas bil najboljši čas. Zato sem tudi bila razočarana prvega oktobra čez štiri leta, ko se nisem počutila na pravem kraju s pravimi ljudmi – zato sem takrat rajši šla na kavo s starimi dijaškimi kolegi.
Ko se začenjajo prvi šolski dnevi (ali pa tudi službeni), se sprašuješ, koga boš spoznal, kaj se bo zgodilo. Bodimo iskreni: verjetno se nihče prav zares ne sprašuje, kaj se bo naučil. Tako tudi prvega januarja razmišljamo, kaj nam bo novo leto prineslo. Ali pa morda to delamo že en dan prej, prvega januarja pa počivamo. Razmišljamo, kaj nas čaka in ustvarjamo pričakovanja. Jih ustvarjamo na podlagi neke logike ali predvsem naših želja?
Ko so naša pričakovanja presežena, o njih niti ne razmišljamo veliko. Na splošno se takrat, ko smo srečni, o tem ne sprašujemo. Ko se smejimo, nas ne zanima, zakaj se smejimo – niti drugih ne sprašujemo velikokrat, zakaj se smejijo. Ko se jokamo, je situacija drugačna. In tako je drugačna tudi v tistih trenutkih, ko naša pričakovanja niso izpolnjena – ko smo preprosto povedano razočarani. V tistem trenutku, pa se znamo vprašati: zakaj, čemu? So bila naša pričakovanja prevelika ali v celoti nerealna? Smo slabo ocenili situacijo? Morda nismo poslušali ljudi okoli nas in smo implicirali na njih naše želje, naša videnja. Morda pa preprosto ne poznamo niti sebe – kaj zares želimo in kaj pričakujemo. Kaj je tisto, kar nas bo razveselilo in kaj je tisto, kar mislimo, da nas bo razveselilo (ker je morda družbeno ustvarjeno) – ali poznamo ločnico?
Ravno v šolah se učimo, da človeka loči od živali ravno njegova sposobnost razmišljanja. Ko pa grem skozi življenje, pa se vse bolj sprašujem, kako logična in analitska smo pravzaprav človeška bitja. Pravimo, da posedujemo logiko. Pa se mi vse bolj zdi, da v naših lastnih življenjih redkokdaj oziroma skoraj nikoli ne ravnamo analitično logično, temveč vse temelji na naših nagonih, instinktih in večinoma čustvih. Naša logika ni logična, temveč ima bazo v naših izkušnjah, ki pa jih prevzemajo v največji meri naša pretekla čustva in na njih osnovani strahovi.
Je torej smotrno analizirati samega sebe?
Ja in ne. Smotrno se je spoznati – že stari Grki so zapisali: spoznaj samega sebe. Dejansko je to eno največjih čud našega lastnega sveta: mi sami. Po drugi strani pa ni smotrno pričakovati, da bo analiza prinesla velika razkritja, ki temeljijo na logiki. Še vedno se bo zgodilo, da se bomo v prihodnosti presenetili. Da ne bomo vedno vedeli, kako bomo odreagirali. Navsezadnje pa je morda ravno v tem tudi bistvo, da se zavedamo – smisel življenja ni vedenje, temveč je živeti. Pričakovanja moramo imeti, saj nas ta ženejo naprej v življenju. Pridejo dnevi, ko se bomo smejali in dnevi, ko bomo jokali. Dnevi, ko bomo razočarani in dnevi, ko bodo pričakovanja presežena. Ali kot bi pač Sinatara zapel: that’s life!
(Pa ne misliti, da je on napisal pesem ali pa jo prvi zapel – le njegova izvedba je najbolj znana. In to je življenje: nič novega pravzaprav.)
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.