Pri živalih ni take sovražnosti kot pri človeku

… je izjava novega rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Gregorja Majdiča, zaposlenega na veterinarski fakulteti, kjer ima svojo raziskovalno skupino. Ukvarja se z raziskovanjem razlike med ženskim in moškim telesom, predvsem glede fiziologije oz. delovanja enega in drugega telesa. Tako je zanimiva njegova ugotovitev, da so zdravila povečini preizkušana na odraslih moških in so po njih določali količino aktivnih substanc v zdravilu. Teža moškega telesa je v povprečju za eno četrtino večja od ženskega, poleg tega, pravi prof. dr. Gregor Majdič so ženska jetra manjša oziroma slabše presnavljajo in odvajajo strupe iz telesa. Vsak ve, da steklenica piva prej opijani žensko kot moškega, kar pomeni, da se alkohol dlje časa zadrži v krvi ženske kot v krvi moškega. Enako velja za vse ostale substance, ki so škodljive za telo, tudi za zdravila. Ponekod zato že uporabljajo sistem individualnega določanja zdravil, kar bi bilo smotrno uvesti povsod v svetu ne da bi to bil privilegij ali izjema.

Koliko sploh vemo o svojem telesu in o tem, kako deluje? Poleg sramežljivih nekaj ur biologije v kateri otrokom na bolj ali manj razumljiv način razložijo osnove anatomije, je vedenje o tem, kako poteka prebava, zakaj nas od hormonov razganja v puberteti ali zakaj slaba drža povzroči čez čas velike zdravstvene in psihične težave pa ne. To dodatno znanje je bolj nuja kot ne, saj živimo v svetu, ko se dan začne z vsemi mogočimi reklamami o »nujnosti« zdravil za to in ono, kot bi naše telo postalo odlagališče farmakoloških tovarn in brez vseh ponujenih prehranskih dopolnil bi to ne moglo preživeti. Celo otroke izkoriščajo za všečne medijske oglase o čudežnih bombončkih, ki utrujeni mamici v hipu povrnejo moč in koncentracijo. Namesto več gibanja in dobrega spanca nas pot do dobrega počutja vodi naravnost v lekarno in do trgovine z omenjenimi preparati s katerimi največkrat brez prave potrebe telo še bolj zapacamo in obremenimo. A to je naš prostovoljni davek potrošništvu in tekmi za dobiček nekoga.

Medtem ko v naprednih državah alternativno zdravljenje gre z roko v roki s klasično medicino, se pri nas še vedno bojimo naravnih receptov naših babic, ki so znale ublažiti marsikatero zdravstveno težavo. Mnogotera sodobna zdravila so nastala po izkušnjah zdravilk, ki so poznale zdravilne rastline in njihovo delovanje, šele kasneje so se jih ljudje naučili proizvajati sintetično, v tovarnah. Znanost nam je v mnogočem olajšala in poenostavila življenje, a se je v določenem smislu izpridila – človeka je, kot vso naravo, razčlenila na posamezne delce in prodrla v njihovo strukturo. S svojimi dognanji močno vpliva na družbeni ustroj in razumevanje sveta, a je postala drobnjakarska in preveč podložna sponzorjem take in drugačne vrste. Predvsem se je ogradila od razumevanja enosti človeškega telesa in duha.

Morda nam pri razumevanju sveta in nas samih lahko pomaga filozofija. Zadnje čase rada prebiram misleca, filozofa in psihologa Umberta Galimbertija (Miti našega časa), ki pravi tako:

»Nihče izmed nas ne prebiva v svetu, temveč izključno v lastni predstavi o svetu. Smisel življenja nam bo ostal nedosegljiv, če ne bomo prej pojasnili svoje predstave o svetu, ki določa naš način mišljenja, naše ravnanje, užitke in trpljenje. To razčiščevanje ni stvar psihoterapije. Kdor potrebuje nasvet filozofije, ni »bolan«, le smisel išče.«

Želim si, da bi bilo teh iskalcev čim več.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)