Praznik dela imamo, dela pa ni!
Tako piše na plakatu, ki opozarja na praznik delavk in delavcev v Sloveniji, danes. Ali je delo vrednota in če je, zakaj ni primerno plačano? Videti je, da je cilj gospodarstva oz. lastnikov podjetij, da znižujejo dohodke in odpuščajo delavce, češ, da so ti odvečen strošek. Če kdo ne zna drugače ustvarjati dobička, naj se ne gre podjetnika in lastnika dela temveč naj zapre podjetje in sam vstopi v kolono iskalcev zaposlitve. Takrat bo na višino dohodka in vrednost dela gledal s čisto drugačnimi očmi. Korona je danes priročen joker v rokavu nekaterih nevestnih delodajalcev, ki zaradi nje, upravičeno, ali neupravičeno odpuščajo delavke in delavce, obenem pa izdatno izkoriščajo državno pomoč za svoje preživetje. Tako se država trudi z ohranjanjem dostojnega minimalnega dohodka, če je ta sploh lahko dostojen?, namesto da bi se delodajalci zavedali, da mora dobro delo biti pošteno plačano. A za to melodijo ima malokdo posluha, sploh pa ne tisti, ki zasedajo vodstvene položaje, a zanje niso sposobni. Ampak, vse to vemo in ni od danes, zato bolj kot pred tridesetimi leti potrebujemo praznik dela in vztrajen boj za ohranitev delavskih pravic.
Mednarodni praznik dela praznujejo ljudje po svetu že od leta 1890, ko je kongres 2. internacionale v Parizu leto pred tem priporočil ta dan za delavski praznik. 1. maj pomeni simbol mednarodne solidarnosti vseh delavcev in je spomin na dogodke, ki so se zgodili v začetku maja 1886 v Chichagu. Delavci so namreč takrat postavili zahtevo po 8-urnem delavniku, a je prišlo do spopada s policijo in je bilo ubitih več ljudi, pet delavcev pa je bilo obsojenih na smrt. Vsakoletne demonstracije na 1. maja v spomin na čikaške dogodke so prerasle v proslave, ki so postale oblika delavskega boja.
Delavci zato še danes v mnogih mestih prvomajsko jutro začnejo z budnico godbe na pihala. Ta dan praznujemo s kresovi, budnicami in proslavami. Nekoč so potekali sprevodi z delavci, ki so si, lepo oblečeni, pripeli rdeči nagelj. Od vseh običajev se je pri nas najbolj ohranilo prižiganje kresov na večer pred praznikom. Takrat se postavi tudi prvomajski mlaj, ki je narejen iz smreke ali bora, na vrhu ima zastavo, na deblu pa vence. Četudi ga letos ne bomo praznovali tako, si lahko pripnemo nagelj na obleko in se spomnimo tistih, ki so se borili za delavske, naše pravice pred več kot stotimi leti in se vprašajmo: Ali je bil njihov boj zaman?
p.s. Tudi to prvomajsko jutro je bilo praznično, predvsem zahvaljujoč Godbi Domžale – njihova budnica me je navdala z veseljem in upanjem, da v nas še živi duh delavstva in solidarnosti.
Avtorica: Mimi Šegina