Praznično obložena miza – nekoč in danes

Ko smo se, v ožjem družinskem krogu, okrepčali z božičnim kosilom, je beseda nanesla na čase, ko je bil možev oče še otrok. Bil je rojen v Kraljevini Jugoslaviji, malo pred drugo svetovno vojno. Vprašala sem ga, kako so se oni prehranjevali v tistih časih: kje in kako so spravljali hrano za dlje časa, kaj so večinoma jedli in podobne reči. Kar je povedal, je bilo zanimivo, skoraj neresnično.

Odraščal je v vasi na Dolenjskem, v številni družini. Živih otrok je bilo štiri, prav toliko jih je umrlo, saj mati ni imela dovolj mleka za vsako leto novorojenega otroka. Preživel je vsak drugi, a so danes trije izmed štirih dočakali častitljivo starost med 86 do 92 letom.

»Za zajtrk smo pili mleko, bel kruh smo jedli le za praznike. Za večerjo smo jedli največkrat koruzni kruh in žgance. Pšenico, ki smo jo poželi, smo nesli zmlet v mlin, moko pa je mati spravljala v leseni zaboj, ki je stal v kašči, da je bila na hladnem. Kosila so bila glavni obrok, jedel se je v glavnem fižol, krompir, zelje in repa, ko je bila zima in še ni bilo zelenjave z vrta. Imeli smo kure, par kravic in tri do štiri prašiče. Kakšnega smo prodali, enega pa smo jeseni zaklali. Oče je zrezal meso in ga posušil na dimu, da je lažje počakalo do pomladi. Meso je stalo prav tako v kašči, počasi se je jedlo, v glavnem za velike praznike in spomladi, ko smo imeli veliko dela na njivi in v gozdu. Zato smo imeli mačke, da so lovile miši, da nam ne bi ti delali škode. Mati je skrbno spravila mast, da je lahko zabelila kosilo. Velikokrat smo jedli samo kuhan krompir in vanj zmešano svežo čebulo, da je bilo kaj okusa.«

Ljudje so pred vojno in takoj po njej živeli težko, revščine se ni dalo odgnati čez noč. Kmetje so imeli otroke zato, da so jim pomagali pri delu. Ker hrane na začetku ni bilo dovolj, je ena izmed njegovih sester že pri šestih letih odšla k bogati teti, pomagati v gospodinjstvu in paziti na otroke. V času naših staršev je bilo nekaj običajnega, sploh na kmetih, da so otroci šli zgodaj od doma in delali pri drugih ljudeh. Za hrano in obleko, da so lažje preživeli.

Kakšno je bilo pa božično kosilo?, je povprašala še hči.

»O, to je bilo pa dobro. Takrat je mama skuhala močno kurjo juho, potem je kuro napolnila s kruhovim nadevom in jajci ter jo dala peči. Spekla je tudi orehovo potico, na mizi je bil, za očeta, domač vin. Še otroci smo ga dobili, tako, za pod zob.«

Ker sem od starejših sosedov iz Domžal slišala, da so meso na krožnik dobili največkrat samo očetje, me je zanimalo, kako je bilo pri njih, na vasi.

»Oče je vedno razdelil meso na manjše kose in ga dal na pladenj in na mizo, da smo ga vsi nekaj dobili. Dober gospodar je bil, dober mož in oče.« Dočakal je 99 let in lahko rečem, da sta, tako kot tudi stara mama, bila modra in prijazna človeka.

Tako smo izvedeli marsikaj in se še bolj hvaležno ozirali na svojo praznično mizo, ki ni pokala po šivih. Skromnost in prava mera nas je vodila tudi za božični večer. Bilo nam je toplo pri srcu, ker smo lahko bili skupaj.

Avtorica: Mimi Šegina