Poslušnost je vrlina ali greh?
Spet so volitve, zmagali bodo eni ali drugi, pravzaprav bomo o tem odločali mi, volivci in volivke. Ob vzponu konservativnih in nacionalističnih strank, bi se morali zamisliti, kaj o nas, Evropi in svetu govorijo takšni rezultati? Ali smo v svojih željah po doseganju blaginje dosegli vrhunec in se nam obeta obrat v negativne trende, povezane z varčevanjem? Razumeti moramo, da prihaja čas za plačevanje računov za prerazkošno in potratno življenje nekaj desetletij.
Inflacija, ki jo doživljamo, je rezultat rasti cen energentov, te pa so posledica prerivanja na energetskem trgu in vojne v Ukrajini, svoje je dodala dveletna pandemija Covida, zato se temu ni čuditi. Ko cene začnejo rasti, se obstoječe ravnovesje podre kot hiša iz kart, saj cene dvigujejo tudi tisti, ki jim tega ni treba, a zakaj ne bi, če lahko? Takrat se sentiment, občutek za socialno pravičnost in solidarnost hitro neha, vsak grabi koliko in kjer lahko. Strah in panika tlakujeta pot izkoriščanju, sovraštvu in degradaciji družbe. Spodbujajo se nered, konflikti in maščevanje, vse, kar lahko izživijo ljudje s slabo samopodobo, do včeraj tihe miške, ki jih ni nihče opazil, čez noč dobijo moč in pokažejo, kaj zmorejo. Pokaže se, kdo lahko sprejema krizne situacije in kdo ne, kdo je pogumen, kdo pa bo deloval uničujoče iz ozadja, skrit v senci.
Sprašujem se, če niso krize in vojne namenoma izzvane zato, ker nekdo takrat lahko uresniči svoje temne cilje, ker jih v miru in svobodi ne more? Treba je biti previden, ko nas zapeljujejo z lepimi besedami in obljubami, dvakrat je treba pretehtati, ali je to, kar se nam ukazuje ali naroča res prav in smiselno. Ujeti smo v čas, ko nas obvladujejo množični mediji – s sklonjeno glavo nad mobiteli in tablicami hodimo, jemo in živimo, in postajamo bolj podobni računalniškim avatarjem kot ljudem. Vprašajte se, koliko časa preživite z lastnimi mislimi, brez zunanjih vplivov, brez motečih dejavnikov, ki vam ne pustijo, da bi se zazrli vase, v svojo bit, v to, zaradi česa ste človek?
Pravijo nam, da smo pridni, ko naredimo tako kot hočejo starši, učitelji. Kako pa nam rečejo, če naredimo tako kot nam reče nadrejeni, vodja tolpe ali vodja politične stranke? Smo tudi takrat pridni ali samo ubogljivi? Mnogi ne morejo verjeti, da je imel Hiter tako moč, da je zasužnjil in pomoril toliko ljudi, a sam tega ne bi mogel, če ne bi imel ljudi, ki so ga slepo ubogali. Med njimi so bili tudi izobraženci, ljudje iz elit in umetniških krogov, kako mu ne bi nasedli mladi ljudje? Na sojenju izvršiteljem pomorov v taboriščih, so se ti branili, da ničesar niso krivi, saj so le izpolnjevali ukaze nadrejenih. Popolna odtujitev odgovornosti, zdrave presoje in človečnosti je nekaj, kar se zlahka ponovi v podobnih razsežnostih, če ne bomo budno poslušali ne drugih, temveč sebe. Rojeni smo z občutkom za dobro in slabo, a v splošnem kaosu informacij, medijskih pritiskov, zavajanj in laži, smo se oddaljili od te prirojene sposobnosti razsojanja. Zato je, ne dvomim, ustvarjen ta čas po meri tistih, ki želijo vladati svetom tako, da ljudi naredijo programirane in ubogljive.
V premislek navajam izjavo dr. Tomaža Mastnaka – sociologa, raziskovalca, predavatelja, publicista in civilnodružbenega aktivista, ki pravi: »Mediji danes ne objavljajo več novic, to je eden od zastarelih konceptov … včasih si kupil časopis, da si izvedel novice, kaj se dogaja po svetu. Danes mediji širijo pripoved, določen narativ, ne novic. To je glavni namen medijev, da nam povejo, kaj in kako naj mislimo; o čem naj mislimo, kako naj mislimo.«
Ne glede na to, kdo vam ukazuje ali se vam prilizuje, ohranite lastno pamet in presojo.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.