Poletje v mestu #Ajdapiše

To bo kolumna tudi o vremenu, čeprav naj bi o tem razpravljali Angleži. Pa dejansko o tem ves čas govorimo tudi mi.

Pravijo, da nas naslednji teden čaka prvi letošnji vročinski val (ki se ga verjetno ne veseli prav nihče – morda le prodajalci sladoledi in piva). Kljub vremenu pa vlada že občutek poletja. Težka oblačila smo zamenjali za lahkotnejša, predvsem pa smo se izvlekli iz naših brlogov in vsak večer nekaj dogaja. Kavarne so polne tudi v večernih urah in v Domžale so prispeli (oziroma bodo zelo kmalu) vsi moji najljubši dogodki: (večerna) Kuhna na plac, kino v parku, pa kino v Arboretumu in koncerti na prostem, v Ljubljani pa tudi knjižni sejmi na prostem. Dogaja ves čas in težko že izbereš, kam vse boš šel.

Vendar pa smo bili v teh zadnjih nekaj dnevih in tednih priča sila nenavadnemu vremenu – bilo je toplo, ne prevroče, in vsak dan nas je presenetilo deževje. Postalo je tako stalno, da sem se ga dejansko že navadila. In razmišljala sem ravno o tem, kdaj smo postali tako razvajeni?

Z izjemo nekaterih decembrskih dogodkov na prostem pozimi nimamo nič dogajanja zunaj. Oziroma izjemno malo. Manj se družimo. Že tako cele dneve preživljamo v zaprtih prostorih služb in šol, potem pa še popoldne in zvečer vse dejavnosti preživljamo v notranjosti. Stanovanja imamo močno ogrevana, segrevamo tudi vse oblike javnega prevoza in sploh nas nikoli več ne zebe, ker smo vedno dovolj oblečeni. Ko se otopli, pa priskakljamo iz toplih zavetij. Vendar le če je suho. Ko pada dež, je svet prazen. Velikokrat se sprehajam ob Kamniški Bistrici in v toplih sončnih dnevih je velika gneča. Ko pada dež, sem tam ponavadi sama. Če pada dež, ostanemo doma. Tako kot nas nikoli ne zebe, nas tudi nikoli več ne premoči. Pozabljamo, da »nismo iz cukra«. Na Nizozemskem mi je bilo všeč, da so ljudje vedno kolesarili – če je bil dež, so preprosto uporabili pelerino. Pri nas v dežju nihče ne kolesari.

Vreme je dejstvo. Ne moremo ga spreminjati, lahko pa se mu prilagodimo: se primerno oblečemo. Vsekakor pa ne bi smel biti takšna ovira našim dejavnostim. Kako lažje bi bilo organizirati dogodke, če ne bi bili vsi skoncentrirani na tistih nekaj lepih mesecev. Kako lažje bi bilo obiskati še več prireditev in dogodkov, če ti ne bi bili le v poletnih časih. Seveda so omejitve: glasbila tako sicer niso iz sladkorja, vsekakor pa ne morejo biti na dežju. Stojnice s hrano po drugi strani – če lahko »zmrzujemo« decembra na kuhančkih, zakaj ne moremo januarja, februarja in marca?

In ker je to delno kolumna o vremenu, naj zaključim še z enim vremenskim razmislekom. Vreme je tema za čvekanje. In tako kot predlagam, da vremenskim razmeram nehamo dajati tako težo pri sklepanju odločitev o odhodu na dogodke in v naravo, tako na sploh lahko nehamo toliko govoriti o vremenu. Morda se motim, toda občutim da debate postajajo vse lahkotnejše, predvsem pa da ni več zaželeno imeti svoje mnenje. Namesto svobode smo dobili v imenu tolerance in raznolikosti zahtevo, da tulimo vsi v isti rog. Ironično: demokracija je dejansko vladanje večine. Naj bo prijetno poletje! Polno druženja in filozofiranja. Se vidimo na kakšni poletni prireditvi. Pa ne pozabite na dežnik!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.